Kolumna v Mandraču: Vroče evropske želje po spremembah

Makedonija, Novice| 15. 5. 2017 | Ni komentarjev

print
Prejšnji teden je v izolskem tedniku Mandrač znova izšla kolumna evropskega poslanca Iva Vajgla, v kateri nameni pozornost predvsem izidu francoskih predsedniških volitev in vlogi Slovenije v snovanju nove evropske poti, ki je nujna. V nadaljevanju objavljamo kolumno v celoti.

Kolumna Iva Vajgla:
Kaj je pomembnejše: dejstvo, da je v Franciji zmagal kandidat, ki se je skliceval na prednosti skupnega življenja v precej nesimetrično konstruirani evropski hiši, ali tisto, da je vsak tretji Francoz podprl kandidatko, ki želi to hišo razsuti? Mogoče pa ne gre niti za eno niti za drugo, ampak zgolj za potrditev domneve, da je evropskemu volilnemu telesu oziroma LJUDEM, ki ga sestavljajo, največ do tega, da v tistem delu javnega življenja, ki ga občutijo kot politiko, pa se z njo ne morejo poistovetiti, pride do spremembe – kakršnekoli. Slabše ne more biti!

Tako smo razglabljali na prvem sestanku liberalno-demokratske skupine v Evropskem parlamentu po francoskih predsedniških volitvah. Naši kolegi iz francoske delegacije so bili med zmagovalci – pravočasno so podprli Emanuela Macrona in se pridružili njegovemu gibanju, zato v dneh pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo Macronu zagotovile zakonodajno moč ali pa ga obsodile na dolgotrajno sobivanje s parlamentarno večino političnih nasprotnikov, med možnimi kandidatkami za vodenje vlade omenjajo kar dve moji kolegici Sylvie Goulard in Marielle de Sarnez.

Francoski volivci so z željo po spremembi vsega obstoječega izbrisali nekaj večnih političnih strank – gauliste, socialiste, republikance in namesto tega izvolili nekoga, o komer ne vedo nič več kot, da lahko domnevno prepreči pot do vrha razvpiti dinastiji Le Pen. Vse velike zverine (ljubkovalno!) francoske politične scene zadnjih desetletij,so v vrtincu želje po novih obrazih in novih obljubah doživele sodni dan. Gibanje za spremembe je postalo univerzalno, evropsko. Po brexitu, volitvah novega avstrijske predsednika, po odločitvi Holandcev, da ostajajo v skupni hiši, Nemcev, da brzdajo skrajno desnico, po Srbih, ki so šele po izvolitvi populističnega novega predsednika dojeli, da ga mnogi pravzaprav ne marajo, Hrvatih, ki so se zapletli v usodne tajkunske povezave politike in biznisa, po turbulencah v odnosih evropske demokratične večine z režimom na Madžarskem, posegu banalnih nasilnežev in njihovih botrov v poskus parlamentarne demokratizacije v Makedoniji – visi v zraku vprašanje, ali ima sistem preizkušenih vrednost parlamentarne demokracije sploh še veliko skupnega s pričakovanji in interesi LJUDI. Ali ni vse skupaj samo igra, kulisa, manekenska brv, lepotno tekmovanje?

Kaj k zmedi evropskih narodov lahko prispevamo Slovenci, kako se bomo, vajeni svoje optike iz žabje perspektive, odzvali na povabilo Evropejcev, da soustvarimo svet, ki nam bo prijaznejši, varnejši in  lepši? Za vse tiste, ki jih ločujejo spol, usmerjenost, socialni status, generacijska pripadnost, pogled na preteklost in  pričakovanje prihodnosti. Ali pa je vse skupaj samo igra, v kateri so vloge porazdeljene po znanem scenariju, med soliste in statiste, med tiste ki grozijo, in one, ki jih mora biti strah, na one, ki razmišljajo, in one, ki se (samo)razkazujejo. Smo sredi sezone volitev, tistih, ki so že bile, in onih ki se nakazujejo.”

*Objavo je finančno podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž