Kolumna v Mandraču: V senci Kavkaza klokota

AFET, Človekove pravice, EU parlament, Novice, Zunanja politika| 5. 6. 2017 | Ni komentarjev

print
Prejšnji teden je v izolskem tedniku Mandrač znova izšla kolumna evropskega poslanca Iva Vajgla (Alde/ DeSUS). Tokrat piše o vtisih s službene poti v Armeniji, Azerbajdžanu in Gruziji, ki so jih konec maja obiskali evropski poslanci in poslanke – člani in članice uradne delegacije Evropskega parlamenta oziroma njegovega zunanjepolitičnega odbora(AFET).

Kolumna Iva Vajgla:

Šest dni ali cel prejšnji teden, ki je bil sicer rezerviran za počitek in na celoletnem koledarju Evropskega parlamenta označen z zeleno barvo, sem z uradno delegacijo odbora Evropskega parlamenta za zunanje zadeve obiskal Azerbajdžan, Gruzijo in Armenijo. Ob preskakovanju iz ene prestolnice pod Kavkazom v drugo, sem se spomnil podobnih občutkov, ko sem kot prvi slovenski veleposlanik v nordijskih in baltskih državah spoznaval, kako globoko  so si tri sosednje države Estonija, Litva in Latvija različne po svoji zgodovini, kulturi, jeziku in značaju. V času , ko jih je podjarmila Sovjetska zveza, so jih skupaj poimenovali Pribaltik in tega izraza so se oprijeli tudi številni slovenski novinarji in politiki. Tri podkavkaške države se dičijo s podobnimi vrstami različnosti. V Bakuju, supermoderni prestolnici države, ki je zgradila svoje blagostanje na nafti in zemeljskem plinu, se tu in tam dvigajo minareti, in politiki na vsakem koraku poskušajo impresionirati sobesednike z zgodbo o sekularnosti družbe in države. Imajo prav. Vtis o Azerbajdžanu ustreza opisu družbe, ki je daleč od islamskega fundamentalizma sosednjega Irana, ali stopnjevane prisotnosti islama v Erdoganovi Turčiji. Ni mogoče spregledati, da je bogastvo opravilo svoje, kaže se v arhitekturnih rešitvah, ki jih uresničujejo najambicioznejši svetovni arhitekti. Kaže se v želji po organiziranju takšnih in drugačnih super spektaklov, ne zavedajoč se, da državi to prinaša več negativnih kot pozitivnih učinkov. Azerbajdžan živi z zgodbo o okupaciji ene tretjine ozemlja, ki si ga je s pomočjo najprej sovjetskega, nato pa ruskega orožja prisvojila Armenija.

Rusija je premešala tudi karte sosednji Gruziji s sponzoriranjem odcepitve danes obmejnih pokrajin Abhazije in Osetije. Postopoma ti dve pokrajini pod ruskim patronatom postajata samostojni državi. Peljali so nas na mejo med Gruzijo in Osetijo, kjer je krdelo igrivih psov brez lastnika pospremilo naša terenska vozila z visoko plapolajočo zastavo Evropske unije do razmejitvene točke, kjer so na drugi strani ruski vojaki v popolni bojni opremi. Eden izmed njih nas je na razdalji nekaj več kot deset metrov premeril skozi daljnogled in nekateri kolegi so si z našimi daljnogledi ogledali njih.

Tbilisi je sproščeno mesto, polno vedrih mladih ljudi. Gruzijski politiki živijo mirno s položajem, v katerega so jih potisnili veliki ruski sosedje in nespametni predsednik Sakašvili, ki je hotel odcepljene pokrajine povrniti z vojaško silo. Telefonski klic na pomoč v Washington in hitra diplomatska akcija francoskega predsednika Sarkozija sta ustavili ruske tanke kakih 30 km od Tbilisija. Med sogovorniki, ki so se izmenjavali vsako uro, od osmih zjutraj do desetih zvečer, mi je ostal v posebnem spominu gruzijski predsednik – utelešeni mir, modrost in samozavest.
Drugače je bilo v Erevanu. Tam se nas sprejeli sumničavo. Še vedno so v vojnem stanju z Azerbajdžanom in si prizadevajo čim dlje ohraniti status quo na okupiranem ozemlju Gorskega Karabaha. Vse naše ponudbe za posredovanje, krepitev zaupanja in pomiritev pripisujejo mednarodni zaroti. Posebej izpostavljajo sovražni namen konference, ki jo pripravljam v Evropskem parlamentu o mirovnem projektu sanacije velikega  jeza Sarsang na ozemlju okupiranega Gorskega Karabaha, ki zagotavlja oskrbo s pitno vodo in vodo za namakanje za velik del Azerbajdžana in samega Gorskega Karabaha.

Kljub temu smo imeli v sredo, 31. maja, konferenco, ki je vsaj za trenutek segla preko sovraštva, netolerantnosti in političnih intrig preko vsakdanjega vrenja v kavkaškem zamrznjenem sporu.

Objavo je finančno podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž