Kolumna v Mandraču: Marginalije vročega (političnega) poletja

Mandrač, Novice| 22. 8. 2017 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl je sredi avgusta v izolskem tedniku Mandrač objavil novo kolumno, v kateri umetelno prepleta vtise z družinskega potovanja v ZDA z razmišljanji o zahtevnosti aktualnega globalnega političnega trenutka, dotakne pa se tudi slovenskih predsedniških volitev, ki bodo letos jeseni.

Kolumna Iva Vajgla:

Na letališču JFK v New Yorku smo ob poznem popoldanskem prihodu Turkish Airlines iz Istanbula Mojca, Jan in jaz čakali dve uri, da so pregledali dokumente manj kot 300 potnikov in nam odobrili vstop v državo. V bistvu se pregled ni v ničemer razlikoval od prakse, ki so jo začeli uporabljati na vseh letališčih demokratičnega dela sveta in nisem se mogel znebiti vtisa, da nismo žrtve nove Trumpove restriktivne imigracijske politike, ampak enostavne ležernosti in ignorantstva, češ, komu pa se ljubi delati v tej vročini.

V Ameriki smo bili pet dni in šestega pol, dovolj, da sem pri sebi obudil večino predsodkov in predvsem okrepil spoznanje, da bo morala Evropa, bolj kot kdajkoli doslej po drugi svetovni vojni, začeti razmišljati z lastno glavo in zagovarjati lastne interese. Ameriške slike realnosti, ki nam jih sporočajo propagandisti nove vlade in najbolj znani uporabnik Twitterja na svetu osebno, so karikatura tistega, kar naj bi bila svetovna politika za nas čas in za prihodnost.

V Elizabeth Cityju v Severni Karolini so še vedno vse napeljave, električne, telefonske in vse ostale, nemarno obešene na poševne lesene drogove kot pozabljena urbana pajčevina in vse je na prvi videz in zadnji vtis podobno tistemu, kar sem v osemdesetih letih prejšnjega tisočletja skozi štiriletni mandat opazoval v Clevelandu, kamor me je zanesel začetek moje diplomatske poti.

Boj za odločilni vpliv na naši celini se bo v naslednjih mesecih in letih odvijal med Berlinom in Washingtonom. Ali lahko Macron, v katerega smo položili veliko upov, učinkovito podpre sramežljivo evropsko utemeljevanje lastne politične identitete, ostaja odprto vprašanje. Po odhodu Velike Britanije je Francija edina nuklearna sila v Evropi, toda, ali bo njena šepajoča ekonomija dovolj prepričljiva utež na tehtnici vodilnih evropskih držav? Ali lahko nemško-francoska zveza pretehta brezpogojno pro-ameriško ekipo na čelu s Poljsko, Češko in baltskimi državami? Trumpova agresivna retorika na poletnem, razgretem zborovanju v Varšavi nas je spomnila parol nekdanjega Bushevega obrambnega ministra, ko nas je, Evropejce, razdelil na ubogljivo “novo” Evropo, za razliko od utrujene in nezanesljive „stare” Evrope. “Stari” so se upirali brezglavi vojni v Iraku, mi, „novi”, pa smo nasedli ameriškim in britanskim lažem in avanturi, ki je pahnila ves Bližnji vzhod v tragedijo, in pomagali prižgati zeleno luč.

V vročici poletja, ki se še ni končalo, so ZDA v Črni Gori zbrale voditelje držav in državic Zahodnega Balkana in podpredsednik ZDA se jim je prikupil z zagotovilom, da bo Washington brez-rezervno podpiral njihove želje po včlanjenju v NATO in v EU (!).

Nemci so v julijski vročini zbrali isto ekipo balkanskih državnikov v Trstu, kot „Berlinski proces“. Mimogrede je Berlinski pohrustal medlo pobudo, ki se je začela kot „Proces Brdo“ in nadaljevala (po milosti gospe predsednice Grabar Kitarović) kot brezperspektivni „Proces Brdo – Brijuni“.
Nekje daleč, ne pa predaleč za dolgometne rakete iz arzenala strateškega orožja povsem iracionalnega voditelja Severne Koreje, odmevajo bobni novega spopada. Nekje daleč, se zdi v razgretem poletju podnebnih sprememb.

Pred jesenskim spopadom Titanov za pisarno v hiši, pred katero so Pahorjevi razobesili galerijo predimenzioniranih zastav, se v poletne dneve prijavljajo humoristi, estradniki, lovci  na trenutek slave, vsi z željo vrniti najvišji funkciji v državi izgubljeni lesk in staro dostojanstvo. V vročici poletja 2017.

* Objavo v tiskani izdaji je podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž