Kolumna v Mandraču: Evropa z vetrom v jadra

Mandrač, Novice| 18. 9. 2017 | Ni komentarjev

print
V kolumni zadnje številke izolskega tednika Mandrač, ki je izšla prejšnji teden, evropski poslanec Ivo Vajgl komentira redni letni nagovor predsednika Evropske komisije na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta, košarki se kakopak ni mogel izogniti.

Kolumna Iva Vajgla (14. 9. 2017):

Zvečer sem v svoji pisarni v Evropskem parlamentu spremljal tekmo v Carigradu na nacionalnem kanalu latvijske televizije (vsaka izmed članic EU ima vsaj 1 kanal in samo Nemčija, Švedska in občasno katera izmed višegrajskih ali baltskih držav prenaša tudi kak športni dogodek). To kolumno sem začel, dokler je dinamika boja v Carigradu to še dovoljevala, nato sem obstal in shranil že napisano besedilo.

Zjutraj se je zasedanje začelo z govorom predsednika Evropske komisije J. C. Junckerja o stanju Unije in nadaljevalo celo dopoldne s kratkimi odzivi parlamentarcev, tistih, ki so v prestižnih notranjih trenjih v svojih skupinah prišli na seznam za eno-minutni nastop pred mednarodnimi kamerami.

Dan pred nagovorom predsednika evropske komisije J. C. Junckerja o stanju Unije smo v skupini ALDE, katere član sem, kljub temu, da čutim, da se od večine, ki jo nese v desno in neo-liberalistično smer, odmikam, razglabljali, kaj bo prvi mož evropske vlade povedal. Lani ob tem času je bilo razpoloženje v plenarni dvorani v Strasbourgu poklapano. Nismo še predelali šoka ob napovedi britanskega izstopa iz EU, bilo je pred volitvami v Avstriji in na Nizozemskem, kjer se je nakazovala možnost, da bodo šli po poti Otočanov. To se ni zgodilo. Avstrijci so se odločili dati glas pro-evropskemu predsedniku države, Nizozemci so porazili populiste, novi francoski predsednik je močni EU privrženi Macron – in združena Evropa si je oddahnila vsaj še do trenutka, ko je na sceno stopil slovenski zet Donald.

Letošnji Junckerjev govor je brez dvoma izražal večjo evropsko samozavest, zgrajeno na stabilnih razmerah gospodarstev večine držav članic, bolj ali manj utišanih sredobežnih težnjah in dejstvu, da je velika večina svetovnih problemov s svojimi epicentri dovolj oddaljena od naše celine. Vedno bolj vztrajni so glasovi, da EU potrebuje novo konvencijo, ki bo izpisala realnim odnosom primernejša pravila iger, zapolnila vrzel, ki jo za seboj pušča Združeno kraljestvo. Juncker je podprl idejo francoskega predsednika Macrona, naj bi še pred novimi evropskimi volitvami in »veliko« evropsko konvencijo opravili nacionalne konvencije v vseh državah članicah in na njih dosegli ponotranjenje evropske identitete ter povečali zanimanje za skupne evropske zadeve.

Krize, skozi katere je EU (uspešno) jadrala preteklih nekaj let, so okrepile zavest, da EU ni samo skupno tržišče ali brezcarinsko področje, ampak da se bo treba potruditi za bolj usklajeno skupno razmišljanje o vedno znova omenjanih skupnih vrednotah, od spoštovanja pravne države, pravic manjšin, solidarnosti in vsega, o čemer govorimo, v praksi posameznih držav pa to pozabljamo.

Opozorilo o spoštovanju pravne države, ki ga je izrekel Juncker (vsaj med vrsticami), velja tudi za naše hrvaške sosede. Tudi misel, da je demokracija zgrajena na kompromisih, in da se do rešitev problemov med državami ne pride po nevarnih poteh, ki bi jih ubiral (pre)mladi slovenski predsednik odbora za obrambo v Državnem zboru.

In po vseh besedah, ki ostajajo besede, ne glede na količino izgovorjenega, sem na hodniku hinavsko potolažil latvijskega kolega.”

* Objavo v tiskani izdaji je podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

 

ž