Kolumna v Mandraču: Zadnja letos

Katalonija, Mandrač, Novice| 29. 12. 2017 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl je v izolskem tedniku Mandrač znova objavil kolumno*, še zadnjo v tem letu. Brez olepševanja se sprehodi po nekateri ključnih nevralgičnih točkah slovenske in svetovne politične realnosti, med drugim omeni tudi Palestino in Katalonijo.

Kolumna Iva Vajgla:

In naključje je naneslo, da pišem to zadnjo kolumno v tem letu v Izoli, ko je zunaj jugo in toplo, v stanovanju pa mraz, ker je pred dnevi odpovedalo gretje, gašperja pa v sofisticirani zgradbi ni mogoče prižgati. Evropske teme? Kaj je že bilo tisto, zaradi česar smo še zadnjič v decembru sejali v Strasbourgu in je po nekaj napol prazničnih dneh izgubilo vsak uporaben pomen? A je dogajanje v našem času zbanalizirano na trenutke, ki v seštevku ne dajo nič več kot je videti že na prvi prosti pogled. Svet je zbezljal s tečajev in namesto kolikor toliko osmišljene celote, skozi filtre globalnih omrežij zaznavamo samo še tisto, kar selektorji poročil, avtorji popačenih slik, prepuščajo do nas, dobro vedoč, da iz kopice serviranih podatkov itak ne bomo sposobni sestaviti nečesa, kar bi nas navdahnilo k odporu, če že ne k uporu, k čemur nas je hrabril pri svojih 93 letih Stephane Hessel. V mislih je imel modri mož Palestino, ki je bila v času, ko je dokončal svojo preroško knjižico, neprimerno manj komplicirana kot je danes, po brezumni improvizaciji Donalda Trumpa. In še vedno je malo ljudi, malo politikov, ki v retoriki in dejanjih ta čas najnevarnejšega človeka na svetu razpoznavajo patologijo, ki lahko svet v celoti ali po kosih pahne v neobvladljivo!

Upreti se poskušajo moji prijatelji Katalonci. Počasi in postopno, kot je bilo to v polpreteklosti minulega stoletja, bomo vsi skupaj ugotovili, da težnje po svobodi ni mogoče niti ustaviti niti prepovedati, niti zatreti, ne s silo ne z ukano, niti s pokvarjeno politiko.

Namesto da bi proslavljal naše uradne praznike, sem si ogledal razpravo v Državnem zboru o poročilu Hanžkove komisije o TEŠ 6 iz Šaleške doline. Država, v kateri toliko zbranih in očitnih dejstev ne zadostuje za sodbo, da je pri stvari šlo za manipulacijo, korupcijo in kriminalno zgodbo z vsem znanimi akterji, bi lahko opustila vsakršna praznovanja, nagrajevanja, odlikovanja, volitve in ponovne izvolitve. Lahko bi jo napotili tja, kjer se stvari začnejo, ko ljudje lahko še v karkoli verjamejo.

Zakaj je že Miro Cerar potoval v Zagreb? Zato, da si s “prijateljem Andrejem” izmenjata banalne komplimente in prepustita rešitev problemov dezorientiranim hrvaškim in slovenskim ribičem?

Naši severni sosedje so Evropo ponovno postavili pred nerešljivo uganko s tem, ko so sestavili vlado mladega populista in prekaljenega desničarskega ksenofoba iz falange prosulega koroškega firerja Joerga Haiderja. Vice kancler iz zloglasne Svobodjaške stranke ni izgubljal časa in je izzval Italijane na občutljivem južno-tirolskem parketu. Ali res verjamemo – kot zagotavljajo slovenski politiki na tej in oni strani Karavank, da ne pridemo na vrsto tudi mi?

Evropa poka po šivih, krojači, ki bi naj razpoke zašili, pa zamujajo.

 

*Objavo je finančno podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž