Kolumna v Mandraču: Klic dneva je ‘K orožju!’

Mandrač, Novice, Zunanja politika| 12. 3. 2018 | Ni komentarjev

print
Izolski tednik Mandrač objavlja novo kolumno evropskega poslanca Iva Vajgla, tokrat poslanec razmišlja o tem, kako svetovna skupnost še vedno ni storila odločilnega koraka v razoroževanju, še več, priče smo korakom nazaj. A klasično orožje že zdavnaj ni več edino orožje osvajanja postmodernega sveta, ugotavlja Vajgl v sklepnem delu.

Kolumna Iva Vajgla (7. 3. 2018):

Takoj zjutraj, ko so začeli ugibati, kdo bo v novi nemški vladi, potem ko levičarjem na referendumu v socialdemokratski stranki SPD ni uspelo prepričati večine članstva, da bodo s sodelovanjem v koaliciji z Angelo Merkel še naprej izgubljali, je vedno sijoča ministrica za obrambo Ursula Gertrud von der Leyen (ona ima mesto v novi vladni ekipi zagotovljeno!) v prvi in formativni oddaji nemških televizij napovedala krepitev nemške vojaške prisotnosti v Afganistanu, Iraku, Siriji in na še nekaterih manj znanih bojiščih.

Na drugi strani sveta je vedno bolj sporni Donald vidno razočaran nad dejstvom, da so se Južni in Severni Korejci začeli prijazno pogovarjati o svoji prihodnosti, dal vedeti, da zanj za urejanje odnosov na korejskem polotoku obstaja v veljavi tudi ‘drugačna opcija’.  In stopil je ob bok ameriškemu oboroževalnemu lobiju, ki se je bojevito odzval na proteste mladostnikov s Floride in iz drugih mest v Ameriki, kjer so vedno bolj vsakdanji pokoli mladoletnikov, na katere streljajo drugi mladoletniki.

Na neki tretji strani sveta je Putin, med dvema seansama v telovadnici oznanil novo generacijo raket z jedrskim nabojem, ki jih ne bo mogel sklatiti noben trenutno uporaben obrambni sistem. Generalni sekretar ‘naše’ obrambne organizacije NATO čedalje bolj postaja prispodoba nezdrave simbioze politične odgovornosti (normalno je, da v demokracijah ta pripada izvoljenim parlamentom) in izvršne, komandne, ki je v rokah vojske.

V tej zmešnjavi odgovornosti je očitno, da vojaki postajajo politiki, politiki pa amaterski vojaški strategi in Zemlja postaja čedalje bolj nevaren prostor za bivanje. Vojaške intervencije Zahoda, na čelu z ZDA, ‘v obrambo demokracije in človekovih pravic’, so se že kar praviloma izrodile v novo vojno žarišče in NATO se je prelevil v svetovnega policaja, ki nobene od svojih akcij zunaj območja svojega zapovedanega mandata ni okronal z uspehom.

Trumpovo razočaranje nad sposobnostjo medsebojnega in neposrednega komuniciranja Korejcev razkriva – ne samo njegovo, ampak za ves zahodni svet veljavno nesposobnost razumevanja življenjske filozofije in kulture ne-Evropejcev. Vojne, izdajstva, ponižanja in uničevanje starih, preizkušenih modelov sožitja med ljudmi in narodi, smo v svet ponesli mi, Evropejci, le da še danes nismo pripravljeni sprejeti odgovornosti za razdejanje, ki smo ga povzročili, in ga, na čelu z ZDA, še povzročamo.

Pred nekaj dnevi sem si ogledal prispevek nemškega raziskovalnega TV novinarja o tem, kako Nemčija izvaža milijone ton pšenice v Senegal in druge afriške države. Bogato subvencionirano kmetijstvo Evropske unije si lahko privošči, da prodaja pšenico v Afriko po cenah, s katerimi domači kmetovalci ne morejo tekmovati. Zato so polja v Afriki neobdelana, njihove tradicionalne kulture so izginile, tisti, ki imajo denar, pa se hranijo s kruhom iz nemške pšenice. Polja, kjer je nekoč rasla tapioka, je prerasel plevel. Gozdovi, v katerih podjetniki z Zahoda sekajo eksotični les, postajajo puščava.

 

Objavo je finančno podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž