Kolumna v Mandraču: Modrost Leonida Ivanoviča (velikonočna skica iz Moskve)

Mandrač, Novice| 5. 4. 2018 | Ni komentarjev

print
Včeraj je v izolskem tedniku Mandrač znova izšla kolumna evropskega poslanca Iva Vajgla. Tokrat niza vtise z družinskega potovanja v Moskvo in jih prepleta z razmisleki o geostrategiji sodobnega sveta.

Kolumna Iva Vajgla:

Leonid Ivanovič, šofer, ki nam ga je za štiri dni velikonočnega potepanja po Moskvi posodil prijatelj, poslovnež, ki že leta biva v Rusiji, se je živahno odzval na moje vprašanje, ali bolje ugibanje, da so bili Moskovčani v času socializma zadržani, zaskrbljeni, bolj ali manj mrki in resnobni, kot so bile ogromne, patetične stalinistične zgradbe ob napol praznih širokih bulevarjih.

To po Leonidu sploh ne drži. Moja domneva je predsodek, ki ni ustrezal resnici tedaj in še več – povsem odveč je, da ga obujamo danes, ko so bulevarji natrpani s tisoči in tisoči avtomobilov s šoferji, ki se vdano pomikajo v vse smeri ogromnega mesta, kakor da se nikomur ne bi mudilo.

Leonid pove o svojem mestu povsem drugačno zgodbo. V njem da je bilo zelo malo starih in izvirnih Moskovčanov. Vsi ostali so od nekod prišli, iz bližnjih in zelo oddaljenih republik orjaške države. Prišli so s svojimi navadami in šegami, se družili in veseljačili, vsak na svoj način in ustvarjali razpoloženje, ki po mnenju Leonida Ivanoviča v ničemer ne ustreza moji predstavi o splošni sivini in množični osamljenosti.

Ruski mediji med velikonočnimi prazniki niso posvečali posebne pozornosti temi, ki je polnila natisnjene stolpce in dolge minute zahodnih elektronskih medijev: zastrupitvi bivšega rusko-britanskega dvojnega agenta in njegove hčerke z živčnim plinom dozdevne ruske proizvodnje, v dozdevni režiji Kremlja.

V krogih zahodnih diplomatov, ki jih še ni dosegla roka maščevanja za izgon njihovih ruskih kolegov, živahno, toda polglasno razpredajo o tem, kakšen naj bi bil resničen scenarij in kdo so režiserji tragične igre, ki buri duhove in fantazijo, ki dopušča vse mogoče interpretacije.

Razširjena resnica je, da je bila formula za izdelavo uporabljenega strupa zanesljivo znana specialistom v številnih državah, prav gotovo pa v vseh, ki v zapletih po spektakularnem zločinu vidijo, ali pa so ustvarili priložnost za stopnjevanje spirale hladne vojne, oboroževalnega šopinga in strahu. Rusom ne dovolijo, da bi s sodelovanjem v preiskavi bodisi potrdili sume, ali ovrgli obtožbe, ki so povod za najhujše zaostrovanje mednarodnega položaja po koncu že pozabljene hladne vojne iz druge polovice prejšnjega stoletja.

Rusija je ogromna in slikovita, nerazumljiva in zavestno nerazumljena. Putin je povsod, v kioskih, na plakatih, na majicah, na matrjoškah. Putin je priljubljen, na po rusko odštekan način. Rusi ga vidijo in interpretirajo na drugačen način kot mi in na povsem nasproten način kot varuhi zahodnih demokratičnih vrednot. Putinova popularnost je zgrajena na prepričanju, da je med vsemi politiki, ki so stopali na prizorišče po razpadu Sovjetske zveze prav on in samo on vrnil državi samospoštovanje in njeno protislovno, toda slavno preteklost povezal s sedanjim časom.
Spontano prijazni in gostoljubni Rusi ne ustrezajo agresivnemu stereotipu, ki ga o njih kar počez slikajo zahodni politiki in razmnožujejo zahodni mediji.

Nič ne bi bilo narobe, če bi spet začeli verjeti v evropsko partnerstvo z Rusijo in se vprašali, kolikšen del odgovornosti ima Zahod za krizo z nepredvidljivimi posledicami, ki narašča pred našimi očmi medtem, ko se zadovoljujemo s puhlicami o splošni nevarnosti, pred katero se lahko obvarujemo samo s še dražjimi in agresivnejšimi doktrinami in ravnanji. A Rusija je samo del sveta, ki ga s stereotipi obremenjeni Zahod ne razume, ni sposoben spoštovati in se z njim povezati, ne da bi poskusil nad njim dominirati.

Na poti do letališča na Šeremetovem, ko opazujemo neštete spomenike ruskim umetnikom, pesnikom in pisateljem, prekrite s svežim cvetjem in simboličnimi darili, me Leonid opozori na spomenik iz zvarjenih tankovskih ovir, ki stoji na mestu, do koder so prišli nemški tanki in so nacistični oficirji, ki so se povzpeli na tank, z daljnogledi, premraženi, opazovali veduto Moskve. Nekoč, davno, je tam stal tudi Napoleon …

Letalo iz Moskve je bilo napol prazno.

 

Objavo je finančno podprla skupina ALDE – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž