Kolumna v Mandraču: Odšel je mož z rdečimi naramnicami

Novice| 23. 3. 2018 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl je v “Mandraču” objavil novo kolumno. Tokrat razmišlja o pokojnem poslanskem kolegu s Švedske. Obenem pa o neoliberalizmu in vzponu populizma ter zatonu klasičnih političnih strank. Nadvse aktualno, tudi pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami.

Kolumna Iva Vajgla:

Ondan sem se spraševal, zaradi koga smo vstali in molčali eno minuto. Občasno to storimo na plenarni seji Evropskega parlamenta, ko počastimo žrtve neobičajnega tragičnega dogodka, kjerkoli v svetu. To pot smo se poslovili od nekega kolega, parlamentarca iz Švedske. Šele naslednjega dne sem sem, brskajoč po internetnih informacijah o naši ustanovi in švedskih medijih odkril, da je povsem iznenada in prav na hitro, po hudi bolezni umrl kolega Jens Nilsson iz Vaestervika, rojstni datum 25. september 1948. Bil je član švedske Delavske stranke – Socialdemokratov, v dveh mandatih se je ukvarjal z zakonodajo na področju trgovine in ribištva, zraven pa je bil še član delegacij za odnose z Bosno in Hercegovino, Kosovo in Makedonijo. Bil sem pozoren nanj in občutil sem človeško bližino do njega zaradi nekaj podrobnosti, ki so nepomembne, pa se ti vendarle vtisnejo v zavest kot stalne spremljevalke – bil je Šved, prišel je iz države, v kateri sem preživel najlepša štiri leta svojega potepuškega življenja.

Razmišljal je socialno in stranka njegovih somišljenikov ali tovarišev je skozi vso moderno zgodovino države izpopolnjevala družbeni model, o katerem smo razmišljali in se želeli po njem zgledovati skoraj vsi aktivno razmišljujoči pripadniki mlajših generacij v bivši Jugoslaviji in na komunističnem Vzhodu.

Nosil je neizogibne in nepogrešljive rdeče naramnice – preko srajce ali pod jopičem izpod katerega so se razkazovale. Vsakega jutra je sedel skupaj s tovariši iz svoje poslanske skupine socialnih demokratov iz Švedske za isto mizo. Ko sem prihajal mimo s svojim pladnjem, so se prijazno obračali na sedežih in me pozdravili s širokim nasmehom. Povedali so mi, da so mu malo pred novim letom odkrili raka na pljučih in metastaze po celem telesu, jaz pa nisem imel dovolj časa, da bi ga pogrešal. Zdaj ga.

V tekmi med neoliberalizmom in populizmom brez barve in okusa na eni strani in socialno demokracijo na drugi strani, slednji v Evropi že kar sistematično izgubljajo, ponekod, kot na primer v Franciji, dobesedno izginjajo. V Združenem kraljestvu kraljice Elizabete je laburiste najprej povozila železna Lady Thacher, potem jih je razrahljal k usodnim političnim lažem nagnjeni Tony Blair, soavtor razsutja Bližnjega vzhoda, dotolkli pa so jih vsaj enako z lažnimi obljubami oboroženi inspiratorji brexita – obračuna Velike Britanije s svojo evropsko preteklostjo.

V Nemčiji je skoraj-propad socialdemokratske SPD povzročilo dejstvo, da je kanclerka Angela Merkl uresničila odmik od tradicionalne usmeritve nemških krščanskih socialistov v smer socialno-tržnega gospodarstva in politične sredine. SPD si je osmrtnico izpisala z zapoznelo reakcijo na nove socialne probleme v deželah bivše DDR ter z nesposobnostjo in neprilagodljivostjo pri vključevanju frustrirane levice v tem delu države.

Socialdemokrati so pristali na stereotip, ki jim ga je vsiljevala desnica, da iz vzhodnega dela, zaradi komunistične preteklosti, ne more črpati politične podpore, ampak to prepušča postkomunistični levici. Italijanska social-demokracija, za katero je bila itak značilna nagnjenost k drobitvi sil, je plačala ceno reformističnim ambicijam in političnim akrobacijam Mattea Renzia. Francoske socialiste je pokopalo pomanjkanje idej in energije in pripravljenost Francozov, da se v strahu pred družino Le Pen in prijatelji odločijo za obet novega. Hrvaški social-demokrati izgubljajo boj z nacionalizmom in klerikalizmom, v Srbiji je boj že odločen, v Makedoniji traja, v Sloveniji samo Bog ve, kdo je kdo …

 

Objavo je finančno podprla skupina ALDE – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž