Kolumna v Mandraču: Smer ali hitrost – kaj šteje več /Evropski parlament o prihodnosti EU/ « Ivo Vajgl

Kolumna v Mandraču: Smer ali hitrost – kaj šteje več /Evropski parlament o prihodnosti EU/

Mandrač, Novice, Zunanja politika| 1. 6. 2018 | Ni komentarjev

print
Včeraj je izšla nova številka izolskega tednika Mandrač, v katerem Ivo Vajgl objavlja svoje kolumne. Tokrat razmišlja tudi o strahovih pred “Evropo več hitrosti“. Objavo kolumne je finančno podprla skupina ALDE – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

Kolumna Iva Vajgla:

Xavier Bettel, predsednik vlade najmanjše, toda nikakor ne najmanj vplivne države v Uniji, je v sredo dopoldne, ko pišem ta članek, pokazal, kako lahko politik iz države manjšega formata ustvarjalno prispeva k razpravi o tem, kam gremo.

Razpotja in razpoke, ki jih je ta čas v Evropi več, kot smo bili vajeni v obdobju stalne rasti in vzpona, zahtevajo več prilagodljivosti, strpnosti in sposobnosti predvidevanja; zahtevajo tudi aktivnejše spraševanje ljudi, državljanov – nekaj, kar je pred Bettelom pred nekaj tedni na istem mestu predlagal francoski predsednik Macron. Ker sem, čakajoč na svojo priložnost, da posežem v razpravo, ocenil, da ne bom zmogel obojega, postaviti vprašanja gostujočemu premieru in opraviti pogovora z odpravnikom poslov veleposlaništva ZDA v Bruslju, ki ga je zanimalo moje mnenje o položaju v državah kandidatkah za članstvo v EU na Zahodnem Balkanu, sem se odločil za trans-atlantski dialog (mimogrede: ZDA še niso poslale vodje svoje misije pri EU v Bruselj, po tem, ko je Trump na to mesto že imenoval zelo uspešnega, bogatega in vplivnega podpornika, mogočnega lastnika hotelov z evropskimi predniki in povezavami z Izraelom).

Kaj sem nameraval vprašati Bettela? Med strahovi, ki ta čas šarijo med državljani Evropske unije, je v manjših in obrobnih državah prisoten tisti o „Evropi različnih hitrosti“ in upanje, da se bodo tudi „luzerji“ kako dokopali do sedežev v „nemško-francoskem vlaku“. Moje vprašanje odkritosrčnemu Luksemburžanu pa je merilo v dilemo, ali ni za Evropo, kakršno poznamo iz preteklih nekaj desetletij, še bolj usodna delitev po smeri, v katero gredo ali marširajo posamezne države. Koliko populizma, ksenofobije, antisemitizma, egoizma, avtoritarnosti še lahko prenese evropski model? Kaj nam sporočajo otočani z brexitom, kaj Orban in njegovi občudovalci v drugih državah, kaj Kaczyński s svojimi poljskimi podporniki, kaj španski sodniki in oblastniki z merili iz mračnih časov frankizma, kaj avstrijska Kurz in Strache, nemški AFD, nizozemski, švedski neofašisti?

Nisem mogel niti postaviti vprašanja niti slišati odgovora. Ustregel sem Američanu in v bučnem klubu poslancev govoril o nevarnostih, ki lahko Zahodni Balkan oddaljijo od – tako vsaj verjamejo- varnega pristanišča v EU.
V razpravi o Gazi in mladih Palestincih, na katere izraelski vojščaki streljajo kot na zajce, se nismo premaknili od razkazovanja svoje nemoči in pristranskosti, ko gre za razlikovanje med vzroki in posledicami, med žrtvami in storilci. Že res, da so stališča EU, ki jih vsakič pove Mogherinijeva, čista in načelna, vlade v Tel Avivu pač ne fascinirajo.

Na konferenci o stanju človekovih pravic in svobode izražanja v Španiji smo pozdravili sorodnike političnih zapornikov, ki so jim podtaknili takšne ali drugačne subverzivne namene. EU o tem še vedno molči. Objel sem Diano Riba, pogumno soprogo prijatelja Raüla Romeve, nekdanjega zunanjega ministra Katalonije, ki je že sedem mesecev v zaporu, ne da bi videl česa ga obtožujejo tožilci, sodniki in oblastniki države, ki očitno pluje v zgrešeni smeri.

ž