Kolumna v Mandraču: Minister naj bo!

AFET, Makedonija, Mandrač, Novice, Zunanja politika| 30. 8. 2018 | Ni komentarjev

print
Po tem, ko je Evropski parlament ta teden pričel z rednim delom, evropski poslanec Ivo Vajgl v svoji kolumni v izolskem Mandraču razmišlja o prihodnosti Makedonije in kadrovanju v diplomaciji. Včeraj je zunanjepolitični odbor Evropskega parlamenta obravnaval osnutek Vajglovega poročila o napredku Makedonije za preteklo leto. Večina političnih skupin, tudi ELS, ga podpira, tako kot tudi novo ime države, o katerem bodo v Makedoniji odločali na referendumu konec septembra.

Kolumna Iva Vajgla:

Te vrstice za Mefov časopis, poln iskrih domačih novic in razglabljanj o svetu, ki mi je pri srcu, je osmislil makedonski zunanji minister Nikola Dimitrov, ki je z energijo in intelektualno globino, ki se ji ne more približati skorajda nihče izmed velike večine aktualnih zunanjih ministrov evropskih držav, razložil nerazložljive razmere v svoji državi pred referendumom, ki bo 30. septembra. Makedonci bodo odgovarjali na vprašanje, ali podpirajo vstop države v EU in Nato in s tem v zvezi sporazum, ki sta ga zunanja ministra in premierja Grčije in Makedonije dosegla o novem imenu države ob Vardarju, ki se bo imenovala Severna Makedonija.

Še v Jugoslaviji je iz Makedonije delovalo v političnem vrhu, na diplomatskem področju, kar nekaj posameznikov, ki so dosegli pomembne položaje doma in v tujini, npr. Lazar Mojsov, bivši zunanji minister bivše SFRJ, ki je bil izvoljen za predsednika Generalne skupščine OZN, in Aleksander Grličkov, lucidni partijski reformist in razlagalec trendov evropske levice.

Način, kako je 46-letni mednarodni pravnik Nikola Dimitrov v odboru za zunanje zadeve Evropskega parlamenta, ki je imel včeraj prvo obravnavo mojega poročila o napredku Makedonije na poti v EU, je bil v očeh vseh, ki so sodelovali v razpravi, presežek diplomatske veščine, sposobnosti združevati in presegati nesporazume. Njemu in predsedniku vlade Zaevu je uspelo v odnosih do grških sobesednikov ustvari empatijo in zaupanje s končnim pozitivnim rezultatom.

Takoj, ko sem mu kot poročevalec toplo čestital, sem si postavil vprašanje, zakaj so zunanji ministri večine držav, ki jih poznam, tako neučinkoviti, okorni in zavezani dogmatskim predsodkom, ko gre za preprečevanje konfliktov, nesporazumov in vojn.

Dovolj dolgo že živim, da se spominjam, da pred, denimo, 30 leti kadrovska zasedba v evropskih in neevropskih zunanjih ministrstvih ni bila tako šibka. Namesto da bi nezaslišano lahkoten dostop do vseh strateško pomembnih informacij vzpodbudil novo dinamiko mednarodnih odnosov in pravočasno razvozlavanje zamrznjenih konfliktov, sta zavladala zatišje in pasivnost, razplamtele so se nove vojne in razbohotili novi meddržavni in med-etnični nesporazumi. Sivino berlinskega zidu in bodičavost žičnih ograj je zamenjala lenobnost in udobnost časa, ki je sledil.

Priznam, da za večino držav EU ne vem, kdo so vodje njihovih diplomacij, kaj šele, kaj jih je pripeljalo na to odgovorno funkcijo. To velja enako za velike države, članice Varnostnega sveta OZN (Francijo, Združeno kraljestvo, ZDA …), kot za manjše države. kot so Španija, Italija, Švedska, Danska, Poljska, Češka, Romunija … Vse imenovane države so z ministri, ki smo jih poznali, preden so se v njihove pisarne vselili anonimneži, poslušni partijski kadri, neizkušeni profesorji in karieristi, igrale nekakšno vlogo v orkestru svetovne politike.

Mednarodni odnosi na Zemlji so v krizi. To se verjetno lahko vidi s kakšnega drugega planeta ali galaksije. Pomanjkanje ljudi z originalnimi idejami in osebnim pogumom, ki sta ga izpričala makedonski in grški minister, puščata svet, da se še globlje pogreza v letargijo nerešljivih problemov. Svet je treba razumeti, iz njega črpati, se učiti, ga vzljubiti, šele tako ga je mogoče spreminjati na bolje, kar je posel za dobre ministre in diplomate.

 

*Objavo je finančno omogočila skupina ALDE – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž