Kolumna v Mandraču: V želji po boljšem življenju

Človekove pravice, Mandrač, Novice, Zunanja politika| 25. 10. 2018 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl nadaljuje s kolumnami v tedniku Mandrač. V kolumni v današnji izdaji prepleta dogodke s plenarnega zasedanja Evropskega parlamenta v Strasbourgu z razmisleki o nekaterih ključnih izzivih, ne le Evropske unije, pač pa celotne mednarodne skupnosti.

Kolumna Iva Vajgla:

V tednu, ki ga prestajam v Strasbourgu, kjer imamo že drugo oktobrsko plenarno sejo Evropskega parlamenta in se ukvarjamo z bolj ali manj postranskimi zadevami, sem dobil povabilo, da se udeležim križarjenja po Renu iz Koblenza in nazaj, kot gost stranke „Svobodnih volivcev“, ki je na deželnih volitvah na Bavarskem osvojila srca in odstotke in bo vstopila v novo vlado. Med prijetno vožnjo in večerjo so si Bavarci zaželeli, da imam kratek nagovor o tem, kako vidim prihodnost Evropske unije in aktualni položaj v svetu.

Kako?

V seriji gostujočih državnikov iz članic Unije, ki jim Evropski parlament v zadnjih mesecih redno odmerja pol do ene ure predstavitve in nato nekaj ur razprave, smo ta teden poslušali romunskega predsednika Klausa Iohannisa. V plenarni dvorani je zevala praznina. Parlamentarce zanimajo samo „zvezde“, kot sta ta čas v Evropi samo Merkel in Macron. Iohannisa je v nekem trenutku prekinil samo en podpornik – Romun, ki pa se mu pri ploskanju ni pridružil nihče. Čemu bi se, ko pa gost iz države, ki je sinonim za korupcijo in politične škandale, o EU danes in jutri ni povedal ničesar pomenljivega, razen napovedi da bo na vrhunskem sestanku (summitu) v Sibiu, s katerim bo Romunija zaključila svoje prvo polletno predsedovanje Uniji, sprejeta cela vrsta zgodovinsko pomembnih odločitev. Iohannis je pripadnik nemške manjšine v Transilvaniji, ki je Sibiu kot svoje središče gradila od 12. stoletja do danes, od tedaj, ko so se Nemci tja preselili iz Saškega, v želji po boljšem življenju. Največ Romunov še ni na cilju.

Predsednik Evropske komisije J. C. Juncker ni imel svojega dne. Gostu in maloštevilnim poslancem je postlal le nekaj vljudnostnih puhlic. Življenje po tem mandatu bo tudi zanj lepše.

Kolegica iz Slovenije Romana Tomc je v enominutnem govoru spregovorila o medijski nesvobodi v domovini. Ni omenila sovraštva, ki seva iz tistih medijev, ki jih finansirajo Orbanovi prijatelji, laži in podtikanj, ki imajo v medijih, blizu njeni stranki, stalno domovinsko pravico. Škoda. Življenje doma bi bilo brez takšnih vložkov boljše.

Daleč od cilja so skoraj vsi v množici beguncev in migrantov, ki trkajo na vrata Evrope in so postali bistvena vsebina populističnih (desnih) programov na našem kontinentu, pa tudi v ZDA, Avstraliji in drugod, kjer zamuja spoznanje, da smo vsi mi, vsi naši predniki, od nekod, nekdaj, prišli.

Danes bomo glasovali o resoluciji, ki bo opozorila na razraščanje neo-fašističnega nasilja v Evropi, na pomanjkanje resne akcije proti neo-fašističnim in neo-nacističnim grupacijam, ki so sovraštvo do tujcev, beguncev, etničnih, verskih in drugih manjšin, borcev za človekove pravice, aktiviste, politike, sodnike in pripadnike policije izpisale v središče svojih političnih programov. Povod za resolucijo, ki jo po mučnih pogajanjih podpirajo skoraj vse politične skupine, je bil fizični napad italijanskih neofašistov na evropsko poslanko Eleonoro Forenza septembra v Bariju.

O boljšem življenju je razmišljalo tudi 700.000 demonstrantov, ki so se pretekli vikend sprehodili po londonskih ulicah in zahtevali ponovitev referenduma o članstvu Združenega kraljestva v EU.
Lepšega življenja si je želel tudi nesrečni novinar iz Savdske Arabije, ki ga je mračnjaški režim bogatašev iz Riada spravil s tega sveta na doslej nepredstavljivo okruten način. Razočarani prijatelj države, ki je pri njem naročila za prek 200 milijard dolarjev vrednosti orožja, Donald Trump, nas je nekaj dni zaposloval s komentarji in obrambo morilcev iz Riada, dokler ni bil primoran zaključiti, da so svoj zločin opravili na diletantski način, od načrtovanja do izvedbe. Lahko bi vprašali tiste, ki znajo bolje, pa očitno niso.

Na mamljivo križarjenje po Renu, ki bi spomnilo na štiri izredno lepa leta v Bonnu, ne bom šel.

 

Izid kolumne je finančno omogočila skupina ALDE – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž