Kolumna v Mandraču: S čustvi proti pravni državi

Človekove pravice, EU parlament, Katalonija, Mandrač, Novice, Zunanja politika| 9. 11. 2018 | Ni komentarjev

print
V včerajšnjem izolskem tedniku Mandrač je izšla nova kolumna izpod tipkovnice evropskega poslanca Iva Vajgla. V dneh pred pričetkom novembrskega plenarnega zasedana Evropskega parlamenta, ki se prične v ponedeljek, je bilo treba uskladiti in dogovoriti vrsto stališč politične skupine ALDE, katere član je Vajgl prek Evropske demokratske stranke. Zahodni Balkan, Katalonija, slovensko pravosodje so teme, ki jih Vajgl niza v svojih ubesedenih razmislekih.

Kolumna Iva Vajgla:

V ponavljajočem se ritualu obravnave kršenja evropskih vrednot, vladavine prava in splošnih demokratičnih svoboščin v različnih državah – članicah EU, je te dni v Evropskem parlamentu na vrsti poročilo o zelo slikovitih kršitvah v Romuniji. Razen romunskih članov skupine ALDE bi vsi ostali poročilo, ki bo na dnevnem redu plenarnega zasedanja naslednji teden v Strasbourgu, odkljukali kot dnevno rutino. Toda ne! Portugalski kolega, izkušeni pravnik in nekdanji odvetnik Antonio Marinho e Pinto je sprožil plaz, ko je od Romunije zdrsnil v nekatere druge države in se zelo jasno opredelil do politično ne-neodvisnega sodstva v sosednji Španiji.

Antonio je dregnil v osir, ostro in zelo čustveno ga je napadla španska kolegica, nasprotnica osamosvajanja Katalonije, izvoljena v Barceloni, Teresa Maria Gimenez Barbat. Ponudila mi je zelo dobrodošlo priložnost, da v liberalni skupini problematiziram molk Evropske unije na vseh ravneh, ko gre za očitno nasilje španskega sodstva nad katalonskimi politiki, ki so si drznili sanjati o samostojni državi, in sedaj, že celo leto dni, plačujejo za svoje prepričanje in sanje v zaporih. Vzpodbujeni z napovedjo španskega vrhovnega tožilca, da bodo za katalonske politične zapornike zahtevali skupno 177 let zapora (za bivšega podpredsednika Katalonije Junquerasa, bivšega člana Evropskega parlamenta, 25 let, za bivše ministre v barcelonski vladi po 16 let, za dva voditelja civilne družbe in predsednico katalonskega parlamenta 17 let), smo se v skupini poslancev „Platforma dialog EU -Katalonija“, ki ji predsedujem, odločili, da objavimo sporočilo za javnost in razkrinkamo trhle osnove, na katerih španska zakonodaja temelji svoje obtožbe.

Sprožil sem plaz besnih, čustvenih reakcij španskih kolegov in nič ni pomagalo, da sem zelo previdno in taktno umestil Španijo in njeno pravosodje v splošni evropski okvir političnih pritiskov in politiziranja sodstva v številnih državah. Posebej to velja – s tem se je strinjal švedski kolega Nils Torvald, za države, ki so obremenjene bodisi s kolonialno preteklostjo, totalitarnim obdobjem ali tranzicijo v parlamentarno demokracijo zahodnih vrednot iz socialističnih oziroma komunističnih sistemov.

Poudaril sem, da Slovenija ni izjema, ampak prizorišče flagrantnih pritiskov in nenavadnih sodnih odločitev. Čas bi bil, da se torej, brez slabe vesti, da se vmešavamo v neodvisnost sodstva, parlamenti, nacionalni in Evropski, soočijo s težo tega problema, ki zbuja dvom v delovanje pravne države. Romunija, Poljska, Madžarska, Bolgarija, Moldavija in Slovaška, ki smo jih že obravnavali, niso izjeme. Sistem in inercija, ki ruši civilizacijske vrednote in dostojanstvo pravnih norm, ki spreminja svet v nevarno mesto za dostojno bivanje, je realnost. Če gledamo vstran, problema ne bomo rešili.

Minuli teden sem bil v delegaciji Evropskega parlamenta v Beogradu. Soočil sem se s stvarnostjo, ki ima zelo malo skupnega z demokratično pravno državo, s svoboščinami, ki naj bi jih spoštovale države, ki želijo vstopiti v EU. Toda – kako naj jim pridržimo kritično ogledalo, ne da bi v njem zagledali sami sebe?

 

/Objavo kolumne je finančno podprla skupina ALDE – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu./

ž