Kolumna v Mandraču: Darilo iredente Evropskemu parlamentu

EU parlament, Mandrač, Novice, Zunanja politika| 7. 2. 2019 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl nadaljuje s serijo kolumen v izolskem tedniku Mandrač, ki s svojo vsebinsko širino občutno presega svoje (navidezne) teritorialne okvirje. Vajgl na dan pred slovenskim kulturnim praznikom opisuje zadnji, nikakor pa ne edini, poskus, da bi nekatere iredentistične sile v Italiji predrugačile zgodovinska dejstva tako, da bi italijanska nacija iz druge svetovne vojne izšla kot žrtev, pri čemer za to uporalja tudi prostore Evropskega parlamenta v Bruslju.

Kolumna Iva Vajgla:

Lahko bi današnje sporočilo iz Bruslja začel s srečanjem z imami, predstavniki bosansko-hercegovskih muslimanov v državah EU. Cerkveni vrh v Sarajevu je ustoličil prvega muftija za Evropsko Unijo Osmana Kozliča, ki bo povezoval vernike in imame z bolj ali manj jasnim poslanstvom, seznaniti evropsko javnost s specifično zgodovino in učenjem avtohtone islamske skupnosti. Ocenil sem, da je njihova pobuda prava in pravočasna, saj podpira razlikovanje med tremi stereotipi o pripadnikih islama v Evropi: tistem, ki ga povezujejo z migranti iz Bližnjega in Daljnega vzhoda, o močni islamski skupnosti turškega izvora predvsem v Nemčiji in o avtohtonih muslimanih iz BiH, ki so pribežali v Zahodno Evropo v času balkanskih vojn in razpada Jugoslavije.

Gostujoči imami so slišali mnenje, da bi se morali muslimani iz BiH pogosteje oglašati v zahodnih medijih, da bi njihova identiteta postala bolj razumljiva in sprejemljiva. To je bil tudi poglavitni razlog, da so prišli v Evropski parlament na povabilo švedskega poslanca moje skupine ALDE bosanskega porekla Jasenka Selimovića. Njegov oče, ki ga je rešil iz obkoljenega Sarajeva leta 1992 in za tihotapsko pot plačal šest tisoč nemških mark, je bil Srb, mati pa muslimanka.

V enem najbolj obljudenih hodnikov v parlamentu se je zjutraj razbohotila velika razstava fotografij in dokumentov pod naslovom Vzhodna meja (it. Confine Orientale), ki pred 10. februarjem, „Dnevom spomina“, govori o grozodejstvih Slovanov nad nedolžnim prebivalstvom vzhodne (italijanske, seveda) obale Jadranskega morja po 2. svetovni vojni, in galantno zamolči zločine v času fašistične okupacije, taborišča, talce, genocid.

V optiki Nacionalnega združenja Furlanije Julijske krajine in Dalmacije, elitne iredentistične organizacije, ki združuje tako tragične žrtve povojnih – nasilnih in prostovoljnih – migracij Italijanov in zločinov, storjenih nad njimi, kot tudi vedno bolj prisotne in vse glasnejše neofašiste in revanšiste, je bila Italija, in še vedno je, „nedolžna žrtev svojih barbarskih sosedov“.

Mimogrede razstava pove, da je bil požig slovenskega Narodnega doma posledica spopadov različnih ekstremnih skupin (brez omenjanja fašistov!), in da se je Italija v času, ko so Nemci sprožili svoje vojne, “priključila“ Ljubljani. Posebna bogato s fotografijami „izgubljenih mest“ od Umaga, Pulja, Reke, Zadra, Šibenika, Splita, do Dubrovnika, Kotorja in Budve sporoča, da je bila (in nemara spet bo) vsa vzhodna obala Jadranskega morja, s širokim zaledjem – Italija.

Težko verjamem, da bi lahko podobno razstavo o „izgubljenih“ nemških ozemljih na Poljskem, Šleziji ali Pomorjanskem v Evropskem parlamentu dovolili, če ne bi bil trenutni predsednik institucije Italijan.
Obiskal me je predsednik vodilne makedonske opozicijske stranke dr. Hristijan Mickoski. Še vedno verjame da je bil sporazum Zaev – Cipras škodljiv za Makedonijo, zahteva predčasne volitve in vnaprej ne verjame, da bodo aprilske volitve predsednika Severne Makedonije poštene.

Moja gosta na današnji popoldanski konferenci o stanju demokracije v Srbiji bivšega zunanjega ministra Jeremića in bivšega beograjskega župana Djilasa srbski režimski tisk obtožuje, da gresta v Bruselj opljuvati svojo državo, mene pa označujejo kot najhujšega sovražnika Srbije („Srbomrzac“).

 

Objavo je finančno podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž