Kolumna v Mandraču: Med oboroževalno tekmo in Tajanijevo omejenostjo

Mandrač, Novice| 15. 2. 2019 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl v zadnjem Mandraču znova piše o Tajanijevem govoru, kjer je med drugim govoril tudi o “italijanski” Istri in Dalmaciji. Pred tem je Vajgl  Tajaniju pisal že o sporni razstavi v  Evropskem parlamentu, ker govori o fojbah, ne pa tudi o italijanskem fašističnem nasilju nad Slovenci. Medtem pa je taisti Tajani v Evropskem parlamentu zaradi “varnostnega tveganja” prepovedal javno razpravo o katalonskem vprašanju, na katerem bi sodelovala tudi nekdanji in aktualni predsednik Katalonije Puigdemont in Torra.

Kolumna Iva Vajgla:

Moral sem izbirati, ko sem sedel, da bi napisal, kaj se iz moje perspektive pomembnega dogaja na februarskem zasedanju Evropskega parlamenta v Strasbourgu. Tajani nam ni razkril o sebi, svojih političnih prijateljih v Italiji in širši neinformirani javnosti v svoji domovini nasploh nič novega.

Zločinski nemški nacisti so morili, okupirali države, osvajali svet, uničevali ljudi v krematorijih (tisti v Rižarni jim hodi prav, ko se poskušajo kolektivno eskulpirati za grehe svojih fašistov), medtem ko so bili oni zapeljani, pravzaprav žrtve Hitlerjeve Nemčije, le da jim ni uspelo, podobno kot Avstrijcem, pridobiti uradnega statusa „prve žrtve“ nacizma.

Ker je nadut in ves v ognju notranjepolitičnih kampanj v funkciji svojega šefa Berlusconija, več v Italiji kot v Bruslju ali Strasbourgu, je Tajani spregledal zgodnje opozorilo, ki ga je dobil z mojim pismom prejšnji teden, ko sem reagiral na iredentistična sporočila v razstavi „Confine Orientale“ v prostorih Evropskega parlamenta.

Mogoče bi, če bi pismo prebral, nekoliko premislil, preden je stopnjeval  nacionalistično evforijo v svojih izjavah v Trstu in okolici. Mogoče bi na nemili dogodek v Bazovici vplivalo tudi to, če bi mediji v Sloveniji, ki so vsi dobili moje sporočilo s priloženim pismom Tajaniju, nekaj tega objavili, pa niso.

Sedaj v Evropskem parlamentu, v Sloveniji in na Hrvaškem zbirajo podpise pod zahtevo, da odstopi. Bilo bi spodobno in umestno, če bi resnično to storil, ni pa treba biti prerok za napoved, da ne bo. Še več – ostre reakcije na njegove šovinistične izpade mu bodo, enako kot Salviniju, prinesle nove točke popularnosti. Zato jim(a) gre!

Meni gre za to, da bi bili odnosi med Slovenci in Italijani dobri in trajni.

Glasovali in z veliko večino bomo podprli nujno resolucijo, ki govori o prihodnosti sporazuma med ZDA in Rusijo o omejevanju raket srednjega dosega z nuklearnim nabojem, potem ko so ZDA napovedale izstop iz sporazuma, ki sta ga svoj čas podpisala Reagan in Gorbačov. Kot (pre)zvesti vazali ZDA in stran, ki slepo verjame informacijam obveščevalnih služb, da Rusi že nekaj let kršijo ta, za varnost Evrope ključni sporazum, bomo pritrdili Ameriki.

Zamolčali bomo možnost, da se Evropa izogne stopnjevanju oboroževalne tekme na svojih tleh in svojih mejah, kamor rakete vabijo Poljaki in še kdo s severovzhoda EU, kjer voljne države te dni prepričuje ameriški zunanji minister Pompeo. Ni skrivnost, da ZDA iščejo zaveznike za morebitno vojno proti Iranu na podoben način, kot so to storile pred invazijo Iraka.

Veliko ceneje in varneje za Evropo bi bilo, če bi namesto atomske zaščite ZDA zaupali lastnim sposobnostim in se primerno organizirali.

In ta teden se je v plenumu Evropskega parlamenta zgodil še nastop italijanskega premiera Conteja, ki je na račun manevrov ekstremne koalicije v Rimu moral požreti hude kritike – najhujšo med njimi, da je lutka Salvinija in Di Maia.

 

Objavo kolumne je finančno podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž