Kolumna v Mandraču: Kako preglasiti tišino o Hebronu?

Mandrač, Novice, Zunanja politika| 27. 2. 2019 | Ni komentarjev

print
Za nami je teden, v katerem je evropski poslanec Ivo Vajgl sporočil svojo odločitev, da ne bo kandidiral na majskih volitvah v Evropski parlament. Izolski tednik Mandrač bo izhajal še naprej, prav tako bo svoja razmišljanja o politiki, Evropi, svetu, lepoti – tako ali drugače – ubesedoval Ivo Vajgl. V današnji kolumni razmišlja o nekaterih nevralgičnih točkah svetovne zunanje politike, dotakne pa se tudi razmer “doma“.

Kolumna Iva Vajgla:

Z enako energijo, kot takrat pred kakimi sedmimi leti, ko sem jo v svoji pisarni v Evropskem parlamentu srečal prvič, je Dana Golan, bivša častnica v izraelski vojski razlagala, zakaj se je po demobilizaciji pridružila nevladni organizaciji „Breaking the silence“.

Ta teden so pogumni mladi Izraelci, ki plavajo proti toku, v zgradbi parlamenta predstavili v sliki in besedi usodo mesta Hebron. Starodavno mesto na palestinskem Zahodnem bregu je štelo pred leti 200.000 duš, skoraj izključno Palestincev, danes pa se s sistematičnim naseljevanjem Judov etnična podoba mesta dramatično spreminja in Hebron spominja na mesto duhov.

Skupina nekdanjih izraelskih vojakov in časnikov, ki so opravljali svojo patriotsko dolžnost v Hebronu, s tem ko so terorizirali palestinske meščane, se znašali na celimi družinami in izvajali nasilje nad otroki, se je odločila, da o tem javno spregovori se pokesa in razbremeni teže sramotnega početja države, ki so ji služili in ki je njihova domovina.

Tam v moji domovini, politične stranke niso zmogle soglasja, da bi priznali pravici do domovine Palestincem. Tam naj bi bilo bolj pomembno, denimo, da bo Borut Pahor uresničil svojo (najbrže mladostno) željo, da se rokuje z angleško kraljico.

Tam, doma, bomo, kljub več kot očitnim pomislekom o upravičenosti svojega početja, čez nekaj mesecev gostili najvišje državnike „Pobude treh morij.“

To zamisel so promovirali leta 2016 v Dubrovniku, ponovili pa leta 2017 v Varšavi (s častnim gostom Donaldom Trumpom), nato v Bukarešti leta 2018 in prav od tam je Borut Pahor prinesel novico, da bo naslednji „Summit“ te pobude v Sloveniji.

Nisem zasledil, da bi o gostiteljstvu te pobude, ki močno spominja na delitev EU na „Novo“ (vzhod) in „Staro“ (zahod) EU, kakor je to poimenoval, pred invazijo Iraka, tedanji ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld, razpravljali na vladi ali v državnem zboru.

Pahor je soglasje za svojo potezo namesto doma, poiskal v Bruslju. Pri tem dobro vemo, da „Bruselj“ nikoli ne razsoja o upravičenosti pobud držav članic, lahko pa zagotovim, da v vrhovih EU in najpomembnejših članicah ne gledajo s simpatijo na pobude, ki EU delijo, namesto, da bi jo vsi skupaj krepili. To je treba vedeti, ne da bi spraševali za mnenje tiste, ki že iz gole vljudnosti in taktnosti raje prikimajo, kot da bi odkrito nasprotovali.

Donald Trump, kandidat za Nobelovo nagrado za mir, je v Vietnamu, kjer se rokuje s severno-korejskim diktatorjem, doma pa mu gori pod nogami.

 

Objavo je finančno podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž