Kolumna v Mandraču: Spet München za nočno moro

Novice| 21. 2. 2019 | Ni komentarjev

print
V novi kolumni v izolskem tedniku Mandrač evropski poslanec Ivo Vajgl največ pozornosti posveča münchenski konferenci in razmerjem med svetovnimi silami, ki jih ta razkriva. Ob tem se ne izogne tudi zadnjemu zapletu, ki ga je v Evropskem parlamentu zakuhal predsednik Tajani, tokrat s tem, ko je prepovedal javno razpravo, v kateri bi morala sodelovati nekdanji in aktualni katalonski predsednik Puigdemont in Torra.

Kolumna Iva Vajgla:

München se je zapisal v evropsko zgodovino kot mesto usodno zgrešenega sporazuma, ki je razkosal predvojno demokratično Čehoslovaško republiko in ni prinesel obljubljenega miru.

Vsakoletne na široko zasnovane varnostne konference v hotelu Bajerisches Hoff so bile kalilnica transatlantskega zavezništva, temelječega na majavem ravnovesju zmagovalcev v 2. svetovni vojni in širokoustnem zaklinjanju udeležencev, med katerimi so bili tudi Sovjeti in za njimi Rusi, Arabci in Izraelci, Japonci in Kitajci, da so zainteresirani za trajen mir in sobivanje različnih konceptov poti v boljše življenje.

Vse do letos je bilo približno tako, od letos naprej bo drugače. Verovanje Evropejcev v možnost sporazumevanja med bloki in velikimi igralci – solisti, kot sta Rusija in Kitajska, je izhajalo iz zaupanja v, po katastrofi velike vojne izgrajenega sistema multilateralizma in spoštovanja doseženih sporazumov o omejevanju oboroževalne tekme.

Takšna podoba sveta je vzdržala, dokler niso prevladali interesi moči in premoči, želje po pregrupiranju zavezništev, osvajanju novih prostorov za regionalno dominacijo, strateške prednosti, trženje vojaško-tehniških inovacij, nova delitev naravnih virov.

Münchenska konferenca je razkrila, da so ZDA odločene razgraditi mednarodni red, zgrajen na multilateralizmu in potegniti s seboj čim večje število voljnih držav. Predvsem tiste, ki so se teden dni poprej sestale v Varšavi, novem, bolj voljnem in ameriškim ponudbam (na primer za sodelovanje v vojni proti z nafto bogatemu Iranu) naklonjenem evropskem središču.

Gre za zamisel o novi izdaji skupine iz Vilniusa, ki je bila pripravljena lažno pričati v korist neizbežnosti vojne proti Huseinovem Iraku. Seznam ameriških zahtev in idej je bil to pot vendarle predolg in na njem so se znašle zahteve, ki so globoko zadrle v strateške prioritete močnih evropskih zaveznic.

Kanclerka Merklova je izpostavila posmehu trditev ameriškega ministra za zunanjo trgovino, da pomenijo nemški osebni avtomobili na ameriških cestah grožnjo strateškim varnostnim interesom ZDA. S tihim soglasjem, ki so ga izrazili s stoječimi ovacijami odhajajoči kanclerki, so udeleženci iz večine evropskih držav zavrnili tudi nekaj drugih ultimativnih zahtev Trumpove administracije, kot na primer, preklic sporazuma z Iranom, ki predvideva odrekanje Teherana atomskemu programu, ki bi lahko zamajal ravnovesje na Srednjem in Bližnjem vzhodu na škodo Izraela.

Radikalni predsednik izraelske vlade je pred odhodom na varšavski sestanek “voljnih” izjavil, da je cilj tega srečanja nič več in nič manj kot vojna proti Iranu.

Münchenska varnostna konferenca je začrtala strategijo Evrope (ali vsaj večine držav naše celine), ki vodi v bolj neodvisno politiko na globalni ravni, krepitev obrambnih sposobnosti in kohezije, ko gre za temeljne vrednote EU in njenih partneric v svetu.

Merkovi so po nastopu, ki so ga mnogi poimenovali kar za politično oporoko, zaploskali vsi – razen delegacije ZDA, na čelu s podpredsednikom in dvema popularnima članoma Trumpove dinastije.

Evropa je v Münchnu zaprla eno kritično poglavje. Ostajajo nove in stare domače fronte, ki našo celino in EU v njej, v letu volitev v Evropski parlament, oblikujejo v najbolj pester, bogat, izviren in fascinacije poln del sveta.

Naš dobri znanec Tajani, ki se nam je zase neškodljivo napol opravičil za neprimerne besede, je ob koncu preteklega tedna spet udaril. V Evropskem parlamentu je prepovedal konferenco, na katero smo povabili oba katalonska voditelja, izvoljenega predsednika Torro in pobeglega azilanta Puigdemonta.

Na zahtevo izjemno grobih in ostrih poslancev španskih strank je Tajani sledil oceni varnostnih služb, da bi šlo v tem primeru za dogodek, ki bi ogrozil varnost Evropskega parlamenta. Ni povedal, kdo naj bi grozil miru in redu v katedrali evropske demokracije in odprtosti.

 

Objavo je finančno podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž