Združena Evropa – brez alternative (kritični zapis po 10 letih Evropskega parlamenta)

AFET, Človekove pravice, EU parlament, Novice, Zunanja politika| 29. 3. 2019 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl (DeSUS/ Alde) je pred časom sporočil, da ne bo več kandidiral za evropskega poslanca. Tako bo z imenovanjem novega sklica Evropskega parlamenta začetek julija letos zaključil svojo poslansko pot. Kar pa ne pomeni, da se poslavlja od politike oziroma javnega angažiranja. Na povabilo časnika Večer, ki ga je občasnmmo povabil k pisanju kolumne, tako, da je javnosti sporočil svoja razmišljanja o aktualnih vprašanjih, je spisal kolumno, v kateri je opravil nekakšen rezime svojega desetletnega dela kot evropski poslanec. Med drugim je vajgl zapisal: “Moj prvi mandat je bil, kot se je pozneje pokazalo, labodji spev Evrope v miru s svetom in Evropejcev med seboj.

Kolumna Iva Vajgla (objaveljena v Večeru, 28. 3. 2019):

Po mojih dveh mandatih v Evropskem parlamentu, ki se iztekata te dni, v času, ko poteka predvolilna kampanja, po ničemer primerljiva s prejšnjimi, se mi zdi najpomembnejše od vsega, kar bi imel sporočiti, to, da je Evropska Unija, navzlic slabostim in krizam, skozi katere se prebija, za narode in države, ki so se združili pod enotno zastavo, najboljša in nezamenljiva možnost.

V prvem mandatu (2009 – 2014) sem, kot poslanec, izvoljen na listi stranke Zares, članici skupine liberalcev in demokratov ALDE, Evropski parlament doživel kot svobodomiselno in demokratično platformo, v kateri je različnost pogledov na dogajanje v Evropi in v svetu ne samo dovoljena, ampak tudi zaželena. Politična kultura in diskurz v Evropskem parlamentu sta se bistveno razlikovala od ostrih ideološko motiviranih spopadov v slovenskem državnem zboru. Moj prvi mandat je bil, kot se je pozneje pokazalo, labodji spev Evrope v miru s svetom in Evropejcev med seboj.

Finančna kriza kmalu na začetku, ki ji je sledila stiska z begunci in migranti, nato še brexit in grožnje, da bi Združenemu kraljestvu znala slediti še kakšna država – vse to je prispevalo k temu, da se je na Evropski parlament iz nacionalnih držav preneslo ozračje spopadov, umetnih in resničnih razlik in dezintegracije. V izostreni obliki se je takšen trend nadaljeval v mojem drugem mandatu (2014 – 2019).

Pokazalo se je, da je institucionalni okvir Evropske unije, kot je zakovan v Lizbonski pogodbi, postal premalo operativen za slabe, krizne čase, saj je bil izpisan v letih, ko je bila Unija v vseh pogledih v vzponu. Z bolj ali manj improviziranimi sistemskimi spremembami in uvajanjem novih institucij predvsem finančne kontrole in proračunske transparentnosti smo začeli reševati ekonomske probleme, nato z gasilskim omejevanjem problemov z migracijami zaustavljati dotok beguncev iz, z vojnami uničenih držav Bližnjega vzhoda.

Zlasti pri tej operaciji je prišla do izraza zgodovinska, kulturna in politična raznovrstnost vladajočih elit na našem kontinentu. Nakazala se je pogubna delitev na Vzhod in Zahod Evrope. Ta delitev je problematična že sama po sebi, postane pa resnično nevarna in obremenjujoča tedaj, ko jo spodbujajo geostrateški interesi od zunaj, predvsem iz smeri novih stanovalcev washingtonske Bele hiše, v novejšem času pa tudi iz Kitajske in (nekoliko manj) Rusije.

Ker sem, predvsem v prvem obdobju, deloval predvsem na področju zunanjih zadev in interesov EU, sem ob koncu svojega obdobja v Evropskem parlamentu povsem razočaran spričo dejstva, da nismo uresničili niti simboličnega napredka pri poenotenju svoje zunanje in varnostne politike in začrtanega cilja, da EU postane globalen igralec in odločilen dejavnik v svetovnih dogajanjih in procesih. Ostali smo, kar smo zmeraj bili: gospodarski (tudi kulturni in znanstveni) velikan in politični pritlikavec, ki mu vlogo določajo od zunaj in ga izključujejo, ko gre za najbolj bistvena vprašanja.

Krivdo za tako marginalizirano vlogo Evropske unije moramo prevzeti predvsem sami, saj se vodilne, najvišje funkcije v Uniji na tem področju delijo na osnovi najmanjšega skupnega imenovalca velikih in močnih, ne pa po kriteriju znanja in izkušenj pri vodenju in s tem povezano avtoriteto, ki jo voditelji evropske zunanje politike morajo vzpostaviti, da bi jih partnerji v globalnih igrah sprejeli kot sebi enake.

Glede na svoje diplomatske izkušnje in znanje sem se v odborih za zunanje zadeve (AFET) in za razvoj (SEDE) posvečal v prvi vrsti tako imenovanim zamrznjenim konfliktom, od Zahodne Sahare, ki jo v nasprotju z mednarodnim pravom okupira Maroko, do Bližnjevzhodnega osrednjega konflikta med Izraelci in Palestinci, kjer Izraela ni mogoče ustaviti pred načrtnim prisvajanjem palestinskih ozemelj, Kašmirja, ki si ga lastijo in se zanj zapletajo v oborožene spore Indija, Pakistan in Kitajska, Gornjega Karabaha, ki ga je z rusko podporo zasedla Armenija. Zadnji dve leti sem kot predsedujoči skupini 50 članov Evropskega parlamenta iz 16 držav, ki smo jo poimenovali „Platforma dialog EU – Katalonija“, sodeloval v akcijah solidarnosti z zaprtimi katalonskimi politiki in voditelji civilno družbenih organizacij, ki jim pravkar sodijo na političnem procesu v Madridu.

Tudi v primeru Katalonije sem se srečal s kronično neodzivnostjo evropske politike, ko gre za kršenje človekovih pravic in mednarodnega prava v eni izmed držav članic EU. Vsaj pri tem problemu je Slovenija izkazala solidarnost široke javnosti in po prvem oklevanju tudi politike. Na žalost Evropejci pokažemo kremplje samo takrat, ko se takšne stvari dogajajo v državah brez atestirane demokratične legitimnosti.

Obliž na razočaranje zaradi izkazane nemoči EU pri reševanju problemov predstavlja razvoj v današnji Severni Makedoniji, kjer sta Skopje in Atene zmogla premagati okosteneli nacionalizem in doseči sporazum, ki je najbolj južni nekdanji republiki bivše SFRJ odškrnil vrata v članstvo v EU in Nato. Kot stalni poročevalec Evropskega parlamenta za Makedonijo in vodja poslanske „trojke“, ki je posredovala v notranje-političnih razprtijah in skupaj s komisarjem za širitev EU Johannesom Hahnom pripravila projekt demokratičnih volitev in spremembe oblasti, si lahko lastim nekaj zaslug za to srečno zgodbo.

Balkan ostaja evropska zgodba, ki še nima zadovoljivega razpleta. Režim v Srbiji stavi na militantni nacionalizem, tepta svobodo medijev in njegovi predstavniki dnevno izrekajo grožnje sosedom in stabilnosti regije. Bosna in Hercegovina kot da čaka, čigav plen bo postala v prihodnosti. Srbi in Hrvati slavijo kot heroje svoje vojne zločince in vodijo svojo lokalno tekmo v oboroževanju.

Ne navsezadnje omenjam, da sem skupaj z nekaj posamezniki svoje generacije v zadnjem mandatu uspel postaviti na dnevni red Evropskega parlamenta probleme starejših ljudi, ki so v evforiji splošnega napredka ostali ob robu in pozabljeni. Večino zakonodaje doma in na ravni EU pišejo mlajši ljudje, pravzaprav mlajši in zdravi moški, kot da ne bi vedeli, kako hitro se odvrtijo naša leta, enako povsod, od Stockholma do Aten, od Prage do Lizbone.

 

ž