Kolumna v Mandraču: Skrivnosti dvorca Pourtales

EU parlament, Mandrač, Novice, Zunanja politika| 19. 4. 2019 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl je v včerajšnjem izolskem tedniku Mandrač objavilč novo kolumno, s katero se je poslovil od rednih mesečnih plenarnih zasedanj Evropskega parlamenta v Strasbourgu v Franciji (delitvi sedeža EP je sicer vsa leta nasprotoval). V času zasedanja EP v Strasbourgu je bila v hotelu, dvorcu de Pourtales, ki ga ob tej priložnosti oriše, predvsem pa opiše njegovo dramatično zgodovino.

Kolumna Iva Vajgla;

V dvorcu de Pourtales, ki leži „natančno 2935 čevljev oddaljen od znamenitega božičnega sejma v središču Strasbourga„ (orientacija za turiste ), sem ta teden zadnjič sedel za mizo, ki mi je preteklih deset let ponujala bogat, po pravkar pečenih rogljičkih dišeč zajtrk. Lastnika tega slikovitega baročnega dvorca, podjetnica in politik iz Nemčije, Ulrike in Harald Leibrecht, sta dvorec pred leti preuredila v prijeten, skromen hotel s 3 zvezdicami, kjer so razen zajtrka ponujali samo še tišino in priložnost za mirno spanje sredi ogromnega, negovanega parka. Domnevam, da v veliki stavbi ni več kot dober ducat sob, zato je bila družba, ki se je tam srečevala pred jutranjo vožnjo v parlament, druščina samih solistov, ki si razen prijaznega formalnega pozdrava nismo imeli kaj povedati. Evropski poslanci so v Pourtalesu stanovali en teden v mesecu, preostali čas je na razpolago turistom, med katerimi prevladujejo Američani in Britanci, ki jih simbolično mesto evropske zgodovine očitno bolj zanima kot nas, Evropejce.

Naključni turisti ne vedo ničesar o tragičnem dogodku 6. julija 2001, ko se je na nekaj sto mladih ljudi, zbranih na koncertu rock glasbe pod velikim šotorom zrušila ogromna platana. Vnaprej napovedani tornado, ki ga organizatorji koncerta niso upoštevali, je podrl ogromno platano sredi travnika na šotor. 13 mladih ljudi je v nesreči umrlo, več kot 80 je bilo težje in lažje ranjenih. Glas o nesreči je za nekaj let ohromil življenje v dvorcu, dokler ga ni kupil podjetni nemški politik, 14. oktobra l. 1961 rojeni v Illinoisu v ZDA, Harald Leibrecht, član nemškega Bundestaga in parlamentarne skupščine Sveta Evrope v Strasbourgu. V aferi „Panamskih papirjev“ so preiskovalni novinarji izkopali podatek, da sta Leibrechtova imela v posesti tudi grad Wickhom na jugu Velike Britanije, in da sta ga uporabljala za posle, ki so dišali po pranju denarja. V kroniki Pourtalesa sramežljivo omenjajo, da je v dvorcu nekoč prenočil Napoleon.

Na predzadnji dan zadnjega zasedanja Evropskega parlamenta v Strasbourgu v tem mandatu je (v terminu, ki je bil najbrž ponujen slovenskemu predsedniku vlade Šarcu) briljiral šef latvijske vlade Arturs Krišjanis Karin. Rojen v emigraciji v ZDA, kjer je diplomiral na Univerzi v Pittsburgu, se je po vrnitvi v domovino staršev vključil v gospodarsko in politično življenje svoje države in, med drugim, postal tudi član Evropskega parlamenta. Njegov nastop je bil odprt, optimističen, poln energije in izvirnih idej. Izzval je živahno razpravo, odobravanje in nekaj očitkov – na primer o diskriminaciji manjšin, predvsem Rusov in istospolno usmerjenih.

Odhajajočega predsednika Komisije Junckerja je Latvijec vzpodbudil k izjavi, da je Evropa nekaj, kar je treba ljubiti, in on jo ljubi, zato naj živi! Ob koncu vsega mandata in zadnjega govora na plenarni seji Evropskega parlamenta je J. C. Juncker še pomenljivo posvaril pred delitvijo Evrope na njen vzhodni in zahodni del. Nekaj, o čemer bi lahko razmišljali tudi v slovenskem političnem vrhu, ko se udeležujejo in gostijo kolege iz ekskluzivnega vzhodno-evropskega kroga.

 

Objavo je finančno podprla skupina Alde – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž