Kolumna v Mandraču: Mednarodni pokopališki mir

Človekove pravice, EU parlament, Katalonija, Novice, Zunanja politika| 9. 5. 2019 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl tik pred obiskom odstavljenega katalonskega predsednika Carlesa Puigdemonta, ki živi v izgnanstvu v Belgiji, v Ljubljani, v svoji kolumni razmišlja o večrazsežnostnem sporu med Španijo in Katalonijo. Kot vedno je kritičen do odnosa, ki ga ima mednarodna skupnost do katalonskega vprašanja oziroma do nespoštovanja mednarodno-pravnega načela, da imajo vsi narodi sveta pravuco odločati o svoji usodi (pravici do samoodločbe), na podlagi katere se je osamosvojila tudi Slovenija.

Kolumna Iva Vajgla:

Končno se bo zgodilo, kar napovedujem že dobro leto dni – legitimni predsednik Katalonije Puigdemont prihaja na obisk v Slovenijo kot pogojno svoboden državljan Evrope, Španije in Katalonije in bo v petek, 10. maja, v ljubljanskem Mestnem muzeju govoril o svojih načrtih in sedanjosti.

V začetku leta je takšen načrt prekrižal uradni Madrid, ki je proti državniku, ki je želel za svoj narod uresničiti pravico do samoodločbe, zasidrane v Ustanovni listini OZN in številnih mednarodnih konvencijah, izdal evropski priporni nalog z zahtevo po izročitvi španskemu pravosodju.

Predzadnji dan aprila, en dan po španskih parlamentarnih volitvah, sem bil zaslišan kot priča obrambe dvanajstih katalonskih političnih zapornikov, bivših članov katalonske vlade, parlamenta in voditeljev množičnih organizacij civilne družbe.

V dvorani Vrhovnega sodišča, v častitljivi stavbi v središču Madrida, je vladalo ozračje, polno neizgovorjenih besed in sklepanj. Španija je s temi volitvami zopet vstopila v novo obdobje svoje politične zgodovine. Nihče, niti jaz niti resnobni, dostojanstveni sodniki, nismo vedeli, kam po obrnjenem razmerju sil in zmagovitem povratku na prizorišče španskih socialistov, pluje barka, in kako se bo nova Sanchezova vlada opredelila do najbolj pekočega državnega problema – Katalonije in njene zahteve po samoodločbi in (morebitni) samostojnosti.

Do tja, do samostojne države iz sanj mnogih generacij politikov, umetnikov, voditeljev in preprostih ljudi iz vrst etničnih Kataloncev, vodi strma pot preko preprek in predsodkov v vseh večnacionalnih evropskih državah, tudi tistih, ki so v bližnji preteklosti dovolile uresničitev sanj svojih državljanov. Tudi v Sloveniji.
Puigdemont bo (pomenljivo) v Sloveniji sprožil svojo predvolilno kampanjo kot kandidat na evropskih volitvah 26. maja. Iz Ljubljane bo, zahvaljujoč internetim povezavam, nagovoril tudi svoje sodržavljane in volivce, iz države, kjer verjame, da zaradi svoje enkratne poti v neodvisnost najbolj razume zahteve in pričakovanja Kataloncev. Ali jih res? Hladno vzdržano stališče uradne Slovenije govori drugačno zgodbo, široka javnost pa razume in podpira, govori bolj iz srca kot iz interesa ali nekakšnega geostrateškega premisleka.

Ali je geostrategija in površna solidarnost vladajočih pomembnejša od srčne pripravljenosti do razumevanja? Če bi bila zgodovina narodov posnetek pasivne želje politikov po stanju, v katerem se ne bi smelo zgoditi nič, kar bi omajalo njihov udobni mir, potem se spremembe ne bi mogle dogajati, potem ne bi bilo napredka, ne zadovoljstva nad dosežki volje ljudi in narodov. Vladal bi mednarodni pokopališki mir.

Želeti si spreminjati stvari je dovoljeno samo izbrancem, v ideološko razdeljenem in zaslepljenem svetu, samo “našim” izbrancem. Denimo, državnikom kot sta Netanjahu in Trump, je dovoljeno premikati meje, začenjati vojne, pobijati ljudi, katerih imen mediji ne omenjajo.

Veliki in močni, oboroženi do zob, so nekoč osvajali življenjski prostor drugih narodov z vojnami, združevali celine, tudi Evropo, pod svojo zastavo. No, nekateri so to počeli tudi s spektakularnimi porokami, za druge je bil vsak zločin, ki je peljal k želenemu rezultatu, utemeljen in sprejemljiv.

Okoli nas se je razvnel boj za sedeže v Evropskem parlamentu. Ali bomo mi in drugi volivci v Uniji dali svoj glas tistim, ki verjamejo v vrednoto MIR, ali pa bomo obtičali v slepi ulici prepričanja, da s svojim glasovalnim lističem itak ne bomo pomagali obrniti stvari na bolje, za več pravičnosti, za mirnejše življenje tistih za nami?

Zgodovinarji bodo nekoč, ko bomo mi, ki smo danes, že preteklost, verjetno ugotavljali, da je bil naš čas doba površnih idej in povprečnih voditeljev, pa kljub temu obdobje neizmerne kreativnosti in lepote.

Pri vsem tem je privilegij živeti tukaj in danes.

* Objavo je finančno podprla skupina ALDE – Zavezništvo liberalcev in demokratov za Evropo v Evropskem parlamentu.

ž