Vajgl o zunanjepolitičnih prioritetah EU

EU parlament, Novice, Zunanja politika| 3. 2. 2012 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl v dveh krajših izjavah pojasni svoje videnje, kaj in kakšne bi morale biti vsaj nekatere zunanjepolitične prednostne naloge EU. Ivo Vajgl je sicer nadomestni član Odbora Evropskega parlamenta za zunaje zadeve (AFET) ter Odbora za varnost in obrambo (SEDE). 

O izraelsko-palestinskem sporu
Ko gre za skupno evropsko varnostno in zunanjo politiko se te dni v Evropskem parlamentu veliko ukvarjamo s t. im. Arabsko pomladjo. Seveda se ukvarjamo tudi z drugimi deli sveta, iz katerih praktično nenehno preži nevarnost za stabilnost in mir. S tem govorimo tudi o delu svetu, v katerem smo tudi mi, ki živimo ob Sredozemskem morju.
Moram reči, da me je posebej pretreslo pričevanje ministra za delo v palestinski vladi, ki nas je te dni obiskal v tukajšnjem parlamentu, in ki je opozoril na to, da je palestino-izraelsko vprašanje nerešen problem sožitja dveh narodov na majhnem prostoru pravzaprav temeljni problem celotnega Bližnjega Vzhoda. In na nek paradoksalen način se direktno vpleta v to, kako se razvijajo dogodki v zvezi z Arabsko pomladjo. Na plan prihajajo stranke, ki imajo med drugim v svojih programih zanikanje mirovnega sporazuma z Izraelom, in ki pravzaprav ne priznavajo države Izrael. No, Izrael k temu veliko prispeva sam.
Minister palestinske vlade nam je pripovedoval o tem, kako se diskriminacija Palestincev na okupiranih ozemljih kaže skozi uporabo pitne vode. Poraba pitne vode na prebivalca med Palestinci je trinajstkrat nižja kot  poraba pitne vode v primeru države Izrael. Jaz sem to imenoval kot metaforo diskriminacije sistema in apartheid, ki ga praktično vsak dan izvaja Izrael na okupiranih ozemljih.
Takšno obnašanje ne vodi k miru, vodi v nesrečo in če se hočemo tej nesreči izognit, bo tudi EU morala igrati aktivnejšo politiko in ne prepuščati vsega Američanom, ki se ravnajo samo po datumih svojih volitev
.”

O zgornjem Karabahu in Zahodni Sahari
“V bistvu redkokdaj povezujemo pojem napredka, pojem stabilnosti, pojem možnosti za premagovanje gospodarskih in drugih kriz z dejstvom, da je v svetu toliko in toliko permanentno odprtih političnih vprašanj, na katerih se ta vprašanja/ področja, na katerih živijo ljudje, za katere imajo ta vprašanja čisto konkretne dimenzije. Pred dnevi sem bil v zgornjem Karabahu, to je krizno področje med Armenijo in Azerbajdžanom. Tam teče že petnajst let neka nevidna vojna, očitno je, da je sami Armenci in Azerbajdžanci ne morejo rešit. V njej so vpletene velike sile in njihovi dolgoročni interesi, v njih je vir energije in njihove ogromne količine nafte.
Na drugi strani sveta imamo problem zahodne sahare, s katerim se tudi poskušam ukvarjati in skušam nekaj premakniti. Tam imamo državo, ki v bistvu ni država, ker je okupiran teritorij – okupirala ga je sosednja država Maroko in bi po sklepih Varnostnega sveta in po obveznostih, ki jih ima iz mednarodnega prava, morala izvesti referendum o samo-opredelitvi naroda.
Podobne probleme imamo s Palestinci in Izraelci na Bližnjem Vzhodu, podoben je problem Kašmirja … Nujno je, da se EU v teh vprašanjih angažira bolj konkretno. Ta parlament naj ne bi bil samo prizorišče nekih bolj ali manj akademskih razprav, parlament bi moral najti način koncipiranja neke obvezujoče politike – obvezujoče ne samo za evropsko vlado – Komisijo, ampak za vse igralce v teh kriznih področjih. To je nekaj, k čemur tudi mi, poslanci iz manjših držav, lahko prispevamo
.”

ž