Pred septembrskim zasedanjem Evropskega parlamenta

EU parlament, Novice, Zunanja politika| 7. 9. 2012 | Ni komentarjev

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl (ALDE/ Zares) se je udeležil skupne novinarske konference, ki jo pred vsakim plenarnim zasedanjem Evropskega parlamenta v Ljubljani pripravi Informacijska pisarna Evropskega parlamenta v Sloveniji.

V uvodu je Ivo Vajgl ocenil, da se mu zdi ozračje v Evropskem parlamentu po počitnicah „bolj umirjeno, bolj konstruktivno in manj črnogledo“. Verjame, da je EU „na poti konsolidacije“ in izrazil pričakovanje, da bo sredin nagovor predsednika Evropske komisije Emanuela Barrosa evropskim parlamentarcem „manj alarmanten“.

Vajgl bo tudi v okviru septembrskega plenarnega zasedanja EP največ pozornosti posvetil zunanji politiki. Tako se je prijavil k razpravi o poročilu predstavnice EU za skupno zunanjo in varnostno politiko Catherine Ashoton o novem strateškem konceptu zunanje politike EU in o poročilu evropskega poslanca Elmarja Brocka o načinu in vsebini dela resorja Evropske komisije, ki ga vodi Ashtonova.

Vajgl namerava razpravljati o Siriji, ker je ta klasičen primer, kjer je „odpovedala ne samo Evropa, ampak predvsem tudi ZDA ali pa tisti del sveta, ki mu pravimo Zahod.“. Vajgl je v preteklih mesecih večkrat razpravljal tako na delovnih telesih, kot na plenarnem zasedanju EP, in opozarjal, da rešitev ne more biti v takojšnjem padcu sirskega režima, temveč, da je v interesu mnogih, da bi se tranzicija v Siriji izvedla postopno in brez „krvave državljanske vojne, ki jo imamo zdaj“.

V prid temu, pravi Vajgl, govori tudi poročilo generalnega direktorja UNRRA-e, ki skrbi za palestinske begunce. Teh je v soseščini Izraela okoli 5 milijonov, medtem ko jih je v Siriji okoli 500.000. Tudi ta organizacija je opozarjala, da bo prišlo v primeru nenadnega padca režima v Siriji tudi do hudih medverskih konfliktov.

Vajgl je dodal, da bi morala Evropa natančneje identificirati, kdo so poleg nedemokratične in diktatorske sirske vlade akterji krize v Siriji, ki je očitno „napadena od zunaj, s strani nekaterih sosed, zlasti Savdske Arabije in Katarja“, ki vodijo svoje verske vojne in vojne za premoč. Pri tem ima svoj  interes tudi Turčija, tudi v globalnem smislu pa gre za vprašanje prestiža in strategijo velikih sil, za to, ali bo Rusija še imela kakšen vpliv, oporišče na Bližnjem Vzhodu, ali ne. Ocenil je, da je bilo odzivanje evropskih politikov „precej preglasno“, medtem ko so bile ZDA bolj zadržane.

V tem času so bila po Vajglovem mnenju preostala krizna žarišča „nekako zamrznjena“, zlasti vprašanje t. im. mirovnega procesa med Izraelom in Palestinci. Rezultate dosedanjega dela ameriškega predsednika Obame je v tem smislu ocenil kot „mizerne, izredno tanke in pravzaprav škodljive, veliko časa je bilo izgubljenega, nobene od obljub, ki jih je dal, in zaradi katerih je dobil tudi Nobelovo nagrado, ni držal“ in je, tudi po ocenah mnogih analitikov, opozarja Vajgl, „največje koncesije dajal Izraelu. Skratka, ta mirovni proces ni dal nobenega rezultata, razmere se dramatično zaostrujejo, na vidiku je pravzaprav nič drugega, kot neka nova katastrofa, govori se, recimo, o možnosti nove intifade“.

Glede razmer v EU je Ivo Vajgl dejal, da je zgled Italija in Montijeva vlada na čelu, ki je zmogla soglasje za to, da se država „resetira“. Ocenil je, da smo blizu trenutku, ko bo treba celotno slovensko politiko resetirati. V EP se „ne govori o tem, da bi bila Slovenija na robu propada ali grškega scenarija, to ni tema, tudi zaradi tega, ker nismo dovolj veliki, da bi s svojo krizo ogrožali druge.“. Po Vajglovem mnenju sta Italija in Španija dober dokaz, da je mogoče tudi v težkih, kriznih razmerah „delovati konstruktivno“.

ž