Medijska kooperativa v Trstu o kakovostnem in čezmejnem novinarstvu

Novice| 20. 12. 2012 | Ni komentarjev

print
V organizaciji Medijske kooperative in ob sodelovanju društva novinarjev Furlanije Julijske krajine Assostampa ter s podporo evropskega poslanca Iva Vajgla (ALDE/ Zares) in ob finančni pomoči skupine v Evropskem parlamentu ALDE – Zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo, so 19. decembra 2012 v Trstu italijanski in slovenski novinarji ter uredniki različnih medijskih hiš obmejnega prostora razpravljali o izzivih, težavah in priložnostih obmejnega novinarstva v času krize. Namen okrogle mize z naslovom Vloga neodvisnega novinarstva v obmejnem prostoru pri preseganju predsodkov je uvodoma predstavil moderator razprave in član Medijske kooperative Franco Juri.

Na okrogli mizi, ki sta jo vodila Franco Juri in Maurizio Bekar, so sodelovali:

  • Alessandro Martegani, novinar in generalni sekretar Assostampa,
  • Stefano Lusa, novinar in urednik Radia Koper – Capodistria,
  • Dušan Udovič, odgovorni urednik Primorskega dnevnika,
  • Mauro Missana, novinar, urednik Radia Onde Furlane,
  • Iacopo Venier, direktor televizije Libera TV,
  • Barbara Verdnik, direktorica Medijske kooperative – Koper.

Kot je uvodoma poudaril Juri se novinarstvo, tudi ali predvsem, na stičišču različnih narodov in kultur na specifičen način sooča s posledicami ekonomske in družbene krize, ki lahko zelo neugodno vpliva na nadaljnjo evropsko integracijo, razvoj socialne države, človekove pravice, kakovost demokracije in večkulturno sožitje. Obenem je kriza tudi velik izziv za novinarstvo, ki želi v vidno načeti medijski krajini ohraniti profesionalno etiko in s kakovostnim obveščanjem javnosti prispevati k razvijanju aktivnega državljanstva in preseganju predsodkov, ki ovirajo večkulturno komunikacijo. Juri je izpostavil nekaj konkretnih vprašanj o vlogi javnih medijev in vplivu lastninske strukture in modela upravljanja na neodvisnost novinarstva. Dal je tudi pobudo za nastanek obmejnega novinarskega foruma za sodelovanje in izmenjavo izkušenj.

Odgovorni urednik tržaškega slovenskega časnika Primorski dnevnik Dušan Udovič je uvodoma ugotovil, da se čezmejnost, tudi po padcu meje v skupni EU, ne razvija vedno v želeni smeri. Dolgoletna izkušnja Primorskega dnevnika pa vendarle dokazuje, da se časi spreminjajo in da je danes odnos Trsta in večine v FJK do osrednjega slovenskega dnevnika v Italiji bistveno boljši kot v preteklosti, ko so italijanski nacionalistični krogi Primorski dnevnik zaznavali kot „trdnjavo jugoslovanskega komunizma.“ Od 1997 in po propadu slovenske Tržaške kreditne banke se je Primorski dnevnik korenito reorganiziral; postal je zadruga, katere člani so bralci oziroma naročniki. Italijanska zakonodaja namreč omogoča medijske kooperative dveh tipov – tiste v lasti bralcev in naročnikov ter zadruge v lasti novinarjev in tiskarjev. Kot manjšinski časopis, ki šteje 2.300 naročnikov in zaposluje razmeroma veliko delavcev, je Primorski dnevnik odvisen tudi od javnega (državnega in deželnega) financiranja in oglaševanja. Kriza pa je med drugim razkrila tudi spodbudno plat okolja, kjer Primorski dnevnik deluje; namreč, danes so vse politične stranke v FJK, tako Udovič, slovenskemu časniku naklonjene. Tržaški župan Cosolini, predsednica tržaške pokrajine Bassa Poropat, ki pripadata Demokratski stranki, vendar tudi  Roberto Antonione, nekdanji guverner FJK in član desnosredinske stranke Ljudstvo svoboščin, so solidarnostno postali člani kooperative. Praktično ni več napadov na slovenski časopis, ki je postal sestavni in splošno sprejeti del tržaške medijske krajine.

Moderator okrogle mize in koordinator sindikata svobodnih novinarjev FJK Maurizio Bekar je med drugim dejal, da je postalo novinarsko obveščanje  predvsem del industrije, kjer ima kakovostni novinarski izdelek vse manjšo vlogo. Kar nekaj je dobrih časopisov, ki so ugasili zaradi pomanjkanja subvencij ali oglaševanja, torej zato, ker so želeli biti kakovostni in neodvisni. Kot primer dobrega časopisa, ki še ni podlegel „industrijski“ logiki in je zaenkrat še živ, je omenil Il Fatto Quotidiano. Bekar je bil zelo kritičen do splošne nevednosti v Trstu in obmejnem deli Italije v odnosu do sosednje Slovenije in Hrvaške. Kot nezadostne in daleč od realnih potreb tega območja je ocenil tudi poskuse čezmejnih TV programov, ki niso zaživeli in se niso razvijali v pričakovani smeri. Po njegovem so postali le nekakšna obveznost institucionalnih RTV hiš in ostajajo dokaj marginalni. Bekar je podprl zamisel o čezmejnem novinarskem forumu ali omrežju, četudi se zaveda zapletenosti projekta.

Direktor televizije Libera TV Iacopo Venier je najprej opisal izkušnjo te razmeroma nove spletne televizije, katere namen je poročati o zadevah, ki so pomembne za javni interes in približujejo ta medij ljudem. Kot primer je izpostavil velik trud, ki ga vlagajo v podnapise, da bi bile vsebine dostopne tudi slušno oviranim uporabnikom. Kot je priznal Venier, je Libera TV opredeljena, ne strankarsko, temveč družbeno. Ni zadruga, vendar deluje v tesnem sodelovanju s civilno družbo, s sindikati in z nevladnimi organizacijami. Ima sklenjene posebne dogovore s sindikatom kovinarjev FIOM, z Arci-Gay in z drugimi organizacijami. Problem spletnih medijev pa je prepričanje ljudi, da mora biti vse, kar je na spletu, brezplačno. To je velik problem mentalitete, ki ne razume, da se mediji, kakršna je tudi Libera TV, ne morejo in nočejo prepustiti usodi, ki jo krojijo le državne subvencije ali tržno oglaševanje.

Novinar in voditelj Radio Onde Furlane Mauro Missana je najprej orisal nastanek in pomen tega zadružnega medija iz Vidma, ki oddaja radijski program pretežno v furlanskem jeziku. Radio Onde Furlane je nastal v sklopu zadruge „Informazione Friulana“ leta 1980, po hudem potresu v Furlaniji in ob prebujanju zavesti o furlanski identiteti, o ekologiji in o potrebi po univerzi v Vidmu. Radio je veliko prispeval k obveščanju in povezovanju številnih Furlanov po svetu, oprl pa se je tudi na druge sosednje in bolj oddaljene kulture ter na večjezičnost. Tako je na valovih tega radia mogoče slišati tudi slovenščino. Po Missanovem mnenju je danes, v času „Youtube generacije“, vloga novinarja in novinarstva še posebej pomembna, saj je v neselektivni inflaciji podatkov nujno podati kakovostno informacijo.

Zgodovinar, novinar in urednik italijanskega programa na Radiu Koper – Capodistria Stefano Lusa je opisal svoje delo(vanje) kot poskus „prevajanja“ slovenske politične in družbene stvarnosti italijanskemu občinstvu. Glede vloge obmejnega novinarstva meni, da je to lahko le dobro ali slabo, obmejnost pa ponuja le še nekaj dodatnih izzivov in priložnosti. Tudi če je fizično padla, meja še vedno deluje in botruje predsodkom. Izziv takega „prevajanja“ pa je velik; kako, denimo, dopovedati tržaški javnosti, da slovensko sedanjost bistveno bolje odseva odlično pisanje „ne-Slovenca“ Gorana Vojinovića, kot pa literatura slovenskega Tržačana Borisa Pahorja.

Novinar in tajnik društva novinarjev FJK Assostampa Alessandro Martegani se je v svoji razpravi vprašal, ali v medijskih hišah sploh še obstaja namen zagotavljati dobro novinarsko poročanje. Pred leti so zaprtje goriškega dopisništva časnika Il Messaggero Veneto opravičili s finančno racionalizacijo, četudi je časnik na Goriškem izgubil pet tisoč bralcev. Po njegovem prepričanju je ključni problem v tem, da časopise in medije vodijo menedžersko profilirani direktorji, ki do vloge novinarstva nimajo niti najmanjšega spoštovanja. Dokazujejo, da so privarčevali, usoda  kakovosti informacije pa jih ne zanima. Časopisi in elektronski mediji so v hudi krizi – novinarji so vse slabše plačani, članki pa postajajo le okrasek, alibi za strani, polne oglasov. Glede večjezičnega sodelovanja Martegani opozarja na napačen model večkulturnosti v nekaterih medijih, ki ne povezuje, temveč ločuje. Kot primer je izpostavil obe redakcij (italijansko in slovensko) deželne RAI; vsebine se ločene glede na jezik, kar je vse prej kot koristno pri vzajemnem spoznavanju.

Predsednica Medijske kooperative iz Kopra Barbara Verdnik je najprej opisala krizo slovenske medijske krajine, kjer je mogoče najti zelo podobne težave kot v Italiji. Še huje pa je, da  sta v Sloveniji le dve obliki lastništva medijev – državna in zasebna. Pri drugi je žalostno to, da so največji tiskani mediji (npr. Delo na nacionalni ravni in Primorske novice na regionalni) v lasti pivovarne oziroma ladjarja. Privatizacija nekaterih pomembnih medijev se je odvijala ob divji privatizaciji družbene lastnine, vse to pa močno omejuje razvoj neodvisnega in profesionalnega novinarstva. Verdnikova je nato utemeljila nastanek Medijske kooperative, prve tovrstne zadruge v Sloveniji, kot poskus, da bi odprli prostor kakovostnemu obveščanju, da bi ob sodelovanju z univerzo ustvarili nekakšen inkubator za profesionalno novinarstvo na temelju nove lastniške strukture in drugačnega, kooperativnega modela upravljanja. Prvi cilj kooperative bo izdaja tednika, ki bo imel tudi večjezične vsebine ter spletne izdaje. Zato so italijanske izkušnje v tej smeri tudi za Medijsko kooperativo izjemno dragocene.

Po koncu razprave so se iz občinstva oglasili tudi nekateri ugledni novinarji. Pier Luigi Sabatti, dolgoletno pero osrednjega tržaškega dnevnika Il Piccolo in prvi urednik Istrske strani, je pojasnil, kako je nastala zamisel o večji povezovalni vlogi in kako se je Il Piccolo v zadnjih letih odprl tudi do slovenske in hrvaške soseščine. Svobodna novinarka Ivana Grbac pa je opozorila na pasti histeričnega hitenja za prvo objavo vesti, ki se lahko izkaže kot neverodostojna.

ž