Voda mora biti javno dobro

EU parlament, Novice| 12. 2. 2013 | 1 komentar

print
Evropski poslanec Ivo Vajgl (ALDE/ Zares) v svojem stališču predstavlja več vidikov načina obravnave in vsebine Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev. To je Komisija vložila v zakonodajni postopek konec leta 2011, pred dnevi pa je poročilo o njej sprejelo matično delovno telo Evropskega parlamenta – odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov. stališče je pripravljeno na podlagi vprašanj Facebook skupine Proti privatizaciji vode in vodnih virov.

Stališče Iva Vajgla:

Kot evropski poslanec sem član nekaj delovnih teles, vendar pa nisem član IMCO – Notranji trg in varstvo potrošnikov, ki je matično delovno telo za predlog Direktive Evropskega parlamenta in Sveta o javnih naročilih naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev. Z zadevo se doslej še nisem podrobneje srečal, kot sem seznanjen, je obravnava direktive na plenarnem zasedanju EP predvidena letos jeseni.

Matični odbor IMCO je o direktivi glasoval 24. januarja letos in jo sprejel s 144 dopolnili, medtem ko je bilo vloženih kar 1.004 dopolnil. Do tega trenutka, kot poroča IMCO, še ni jasno, ali bo tako dopolnjena direktiva predložena EP na plenarno zasedanje ali pa bo „vrnjena“ Svetu. To dejstvo navajam, ker je mogoče sklepati oziroma predvidevati, da bo direktiva doživela še več sprememb ali pa bodo odprta celo pogajanja s Svetom.

Kar zadeva njeno vsebino, naj bi, izhajajoč iz temeljnih ciljev strategije Evropa 2020, direktiva omogočala posodobitev sistema javnega naročanja na področjih električne energije, vode, storitev prevoza, pristanišč in letališč ter poštnih storitev. Pri tem torej ne gre izključno za vprašanje upravljanja sistemov oskrbe s pitno vodo, kar pa še ne pomeni, da smo lahko na to področje uporabe direktive manj pozorni.

Nasprotno, dostopnost do kakovostne pitne vode je, tako kot so opredelili že Združeni narodi, človekova pravica, zato se ne smemo igrati s pravili, ki bi utegnili bodisi zmanjšati oziroma omejiti dostopnost evropskim državljankam in državljanom do pitne vode bodisi znižati kakovost pitne vode (z denimo uporabo, za izvajalce storitev cenejših ukrepov zagotavljanja zdravstvene ustreznosti pitne vode).

Kot poslanec in kot dolgoletni diplomat se v EP ukvarjam predvsem z zunanjo politiko ter s svetovnimi kriznimi žarišči in prav v teh primerih sem večkrat  na lastne oči videl, kaj pomeni oviran, omejen ali celo onemogočen dostop do pitne vode, česar se sprte strani v konfliktih pogosto poslužujejo kot orožje, da bi zlomile civilno prebivalstvo (npr. izraelska oblast zoper Palestince). Skrajno nedopustno in nehumano početje, vredno vsake obsodbe.

Da je voda že zdavnaj postala strateški vir 21. stoletja, kažejo prav primeri udeležbe mnogih multinacionalk na kriznih področjih. Vse to nas mora skrbeti, saj smo se s temeljnimi akti EU zavezali trajnostnemu razvoju, ta pa od nas zahteva, da za voljo naših potomcev z naravnimi viri ravnamo skrajno skrbno in v skladu z načelom previdnosti. Če o njih posledicah nismo povsem prepričani, ne uvajajmo korenitih sprememb brez temeljitih analiz in upoštevajmo prakse iz nekaterih evropskih držav, ki jih nikakor ne gre ponavljati.

Če je po eni strani mogoče sprejeti nekatere argumente Evropske komisije, da je osnovni namen direktive poenostavitev postopkov javnega naročanja, kar naj bi imelo za posledico tudi izboljšanje poslovnega okolja in poslovnih pogojev predvsem za mala in srednja podjetja, da je treba tudi prek sistema javnih naročil ne le zagotavljati večjo učinkovitosti porabe javnih sredstev, temveč tudi spodbujati inovacije in povečati delež zelenih javnih naročil, pa je treba postaviti javni interes na prvo mesto. To pa je čim večja dostopnost (tudi cenovna) do pitne vode, ki naj bo čim bolj kakovostna ter tudi podvržena strogemu in poenotenemu nadzoru nad ukrepi zagotavljanja zdravstvene ustreznosti vode.

Če končna različica predloga direktive tega ne bo nedvoumno zagotavljala, je ob glasovanju na plenarnem zasedanju EP ne bom podprl.

Se je pa ob tem odprlo tudi vprašanje demokratičnosti, transparentnosti in odprti postopka odločanja in javne razprave o vsebini direktive. V Sloveniji je do nedavnega praktično ni bilo, vlada je o direktivi februarja lani sprejela pozitivno stališče z nekritičnim povzemanjem njenih ključnih rešitev in s pridržki, ki ne gredo v smeri zavarovanja javnega interesa na področju oskrbe s pitno vodo, državni zbor o njej ni pripravil posebnih posvetovanj, civilna družba pa je bila iz dosedanjih odločanj bolj ali manj izključena.

Slednje ne preseneča, saj po podatkih CNVOS aktualna vlada letos v 100-odstotno krši Resolucijo o normativni dejavnosti, v prvem polletju prejšnjega leta pa jo je kršila v 84%. Gre torej za zavestno in arogantno kršenje sprejetih obveznosti, za popolno odsotnost pripravljenosti na strateško partnerstvo s civilno družbo, ki je sicer ključno pri izboljšanju politične participacije in krepitvi legitimnosti političnega sistema.

Na evropski ravni je Evropska komisija pripravila javno posvetovanje, ki se je sklenilo aprila 2011, in po njenih podatkih je največ pripomb in predlog prispelo iz Združenega kraljestva, Nemčije in Francije, Slovenija ni omenjena.

Z optimizmom pa me navdaja novica, da je pobuda Right2Water v pol leta zbrala dober milijon podpisov državljanov, ki od Komisije pričakujejo pripravo zakonodaje, ki bi zaščitila vodo kot javno dobro. Trenutno še ni znano, ali bo peticija lahko tudi opredeljena kot evropska državljanska pobuda, a bi bilo to gotovo zelo zaželeno.”

ž