O tem, kaj je v svetu zunanja politika

Novice, Zunanja politika| 24. 2. 2013 | Ni komentarjev

print
Na nekaj koncih sveta, v Siriji in Maliju, je vojna, v Nagornem Karabahu, v Sudanu, v Kašmirju je stanje ne vojne in ne miru, orožje se oglaša v Iraku, Somaliji, Jemnu in vsak dan polnijo medije informacije o državah na robu državljanskih vojn, v globinah starih, “zamrznjenih konfliktov”, kot so izraelsko-palestinski, kurdsko vprašanje, problem Zahodne Sahare.

Okoli vseh teh problemov, ki se jim pridružujejo novi, ki v glavnem še vedno nosijo pečat post-kolonialnih travm, se spleta mreža multilateralne diplomatske dejavnosti OZN, EU, Nata in drugih regionalnih varnostno-političnih zvez, humanitarnih organizacij, civilne družbe.

Živimo v času, ko ni več “varnega” zavetja blokovskega ravnovesja sil in vzajemnih atomskih groženj kot jamstva neuporabnosti teh uničevalnih sredstev. Vojne so postale bolj sprejemljive, udomačila se je praksa vojskovanja za demokratizacijo in največkrat se s tem v zvezi ne postavlja vprašanje sprejemljive ali še znosne cene eliminacije tega ali onega nedemokratičnega režima ali diktatorja.

Cena je pogosto – na primer v Afganistanu in Siriji, pa tudi v Iraku in Libiji, uničenje držav in narodov, uničenje kultur in vrednot, razsulo, ki ne pozna meja in torej zajema cele regije in podceline.

Evropska unija v svetovnih spopadih in krizah še vedno deluje pretežno posamično, prek interesov članic z globalnimi interesi in dometom. Pojavi se kot plačnik dela škode, ki nastaja, podpira humanitarne projekte in je največji donator razvojne in humanitarne pomoči. EU deluje razglašeno, ne usmerja se na tiste dele sveta, v katerih imamo največ interesov – na sosednje regije in njihove odprte probleme. Ne poskušamo, vsaj ne dovolj učinkovito, podprto z interesi, ki jih imajo v odnosu na EU države s trajnimi problemi (zamrznjeni konflikti), ponuditi rešitve, posredovati in, po potrebi, pogojevati. Globalne sile imajo interes, da določeno število zamrznjenih konfliktov ostane takšnih, kot so, saj to zagotavlja potrebo po stalni prisotnosti njihovih politik, diplomacij in strateških načrtovalcev.

Ne glede na to, da ob naraščajoči gospodarski, politični in tudi vojaški moči novih držav in centrov moči Združene države Amerike slabijo, EU ne more stopiti v prazen prostor ali nadomestiti njihove vloge. To se kaže predvsem na Bližnjem Vzhodu, v izraelsko-palestinskem sporu, pa tudi pri zamrznjenih konfliktih, ki so nam bližje, v Zakavkazju, Nagornem Karabahu, Transdnjesterju, Cipru, pa vse do Sudana in Somalije ter Zahodne Sahare.

V prostoru okoli nas so konflikti in je mrzlično iskanje instrumentov, ki bi jih obvladali. V tem vrvežu je Evropske unije premalo. Ker Bruselj nima moči, da bi se postavil enakopravno ob bok ZDA kot vodilnemu in dominantnemu transatlantskemu partnerju, je veliko prostora in veliko izzivov za države, ki se hočejo angažirati za nekaj novega in dobrega. Tudi prispevek malih in srednjih držav je lahko pomemben. Velikost je relativen pojem. Na to je v razpravi, ki smo je imeli v Evropskem parlamentu te dni, slikovito opozoril španski kolega, ko je dejal, da ima majhna Slovenija desetkrat večje uspehe na športnem področju kot velika Indija!

Govorimo o možnostih uveljavitve Slovenije na širokih področjih mednarodnih dogajanj, v dogodkih, ki so veliko pomembnejši od tega, katera slovenska politična stranka bo imenovala več veleposlanikov in, katera vlada jih bo plačevala.

Ivo Vajgl

ž