Ivo Vajgl ob slovenskem kulturnem prazniku

Novice| 5. 2. 2010 | 2 komentarjev

print

Govor evropskega poslanca Iva Vajgla na proslavi v počastitev slovenskega kulturnega praznika v Kazinski dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru,  4. februarja 2010.

 

O KULTURI IN UMETNOSTI V NAS IN OKOLI NAS

Danes slavimo našega pesnika in sporočila, ki nam jih je zapustil, ko je zapisal, “da rojak prost bo vsak, ne vrag , le sosed bo mejak” in tisto, da je “slep kdor se s petjem ukvarja“, ker mu Kranjec – Slovenec, osle kaže.

Kako je torej s kulturo, ki nas identificira kot narod, v nas in okoli nas. Ali imata kultura in umetnost status, kakršnega jima radi pripisujemo in dodamo, da je Prešernov dan eden izmed najbolj občutenih in  najpomembnejših praznikov?

Prejšnji teden sem bil s skupino kolegov, evropskih poslancev , v Bosni in Hercegovini. Če kje, potem je prav tam, v vihri iracionalnih vojn za življenjski prostor, za versko prevlado in uresničevanje blaznih nacionalističnih projektov, kultura odigrala funkcijo nebeške mane in upanja. Sarajevo, ki se ga nekoliko starejši spominjamo v lučeh olimpijskega ognja in, ki ga skupaj z ostankom bivše Jugoslavije raje brišemo in spomina in, na žalost, tudi iz aktualne in na življenjskih interesih zgrajene zunanje politike, je v času največje stiske pošiljalo v svet sporočilo svoje kulture, bogate in raznovrstne umetnosti in celo humorja.

In tako sem, evropski poslanec iz Maribora, v restavraciji, ob dobri hrani in pijači sedel med  pesnikom Ibrahimom Spahičem in filozofom Miodragom Živanovičem, ki sta mi podarila vsak svojo najnovejšo knjigo.

Ibrahim Spahić – pesnik, založnik, predsednik mednarodnega mirovnega centra in direktor Mednarodnega festivala umetnosti Sarajevska zima, ki ga vodi sam in je deloval tudi v času obleganja Sarajeva, je med drugimi, nanizal navpično v štirih jezikih to pesem, ki sem jo prevedel v slovenščino, avtor sam pa v makedonščino, srbščino in angleščino.

Pišem
ti
pismo,
ki
nima
naslova
pismo brez podpisa

odprl
boš
moje
pismo

ko
poštar
najde
ime
naslov
in
številko
v pepelu
iz
žare
z
mojim
imenom.

Bosanska pesnik in filozof sta, skupaj z menoj in veliko večino politikov v BiH mnenja, da bi bil po petnajstih letih od konca vojne čas, da prevzamejo svojo usodo v lastne roke, kar pomeni, naj se konča tuje pokroviteljstvo in status protektorata njihove države.

Edino resno in nevarno dejstvo v BiH je, da se je najbolj militantni nacionalizem, skupaj z nacionalno in versko nestrpnostjo in predsodki, udomačil pri najmlajših, pri šolarjih. Otroci v Bosni in Hercegovini vstopajo v šole, če so skupne za različne narodnosti, skozi ločena vrata in se učijo zgodovine in kulturnih vrednot iz različnih, drug do drugega sovražnih učbenikov.

In kako je s priznavanjem pravice do različnosti, kot temeljne človekove pravice v svetu danes? Po bolj ali manj neproduktivni plimi  vzpodbujanega in sponzoriranega medkulturnega dialoga v minulih letih – eno je bilo celo posvečeno medkulturnemu dialogu – in bilo je prav v času, ko je Slovenija predsedovala EU, smo priča, da je medsebojno razumevanje, kulturno prežemanje in soustvarjanje, še bolj utopični cilj, kot je bilo to poprej. Ekonomska kriza je vzpodbudila nacionalno sebičnost, željo po prisvajanju in dominaciji. V imenu demokratičnih vrednot in širjenja naprednega in modernega, močni in bogati vodijo vojne.

Na domačem terenu, v Sloveniji, se širi sovražni jezik, nestrpnost, nekultura javne besede, nespoštovanje drugačnosti. Ali naj ob tem tisti, ki si želimo drugačnega, bolj spoštljivega in enostavno bolj vljudnega in kulturnega diskurza, vtaknemo glavo v pesek? Najbrž ne.

Maribor bo čez dve leti kulturna prestolnica Evrope. Ambiciozni projekt, ki se je začel leta 1985 in je omogočil ovrednotenje, promocijo in tudi samorefleksijo več kot štiridesetim evropskim  mestom, je zgodba o uspehu. Ne bom govoril o ciljih, ki si jih zastavi vsakokratni nosilec laskavega naziva, v mnogočem so si standardno podobni – od pričakovanj vzpodbud gospodarskega razvoja, turizma, do obnove kulturne infrastrukture in podobnega, pa vse do nemerljive vrednosti mednarodne razpoznavnosti  mesta – kulturne prestolnice in države.

Brez ovinkov bi želel povedati, ob današnji slovesni priložnosti, da v zvezi s kulturno prestolnice Evrope Sloveniji teče voda v grlo! Ne Mariboru, ne Kanglerju, ne temu ali onemu organizatorju, kustosu ali direktorju, kot želi marsikdo ustvariti vtis. Kulturna prestolnica Evrope je slovenski, nacionalni projekt. Zaupan je bil Mariboru, skupaj s partnerskimi mesti oziroma občinami.

Če v najkrajšem času ne bodo dorečena odprta vprašanja, vključno z možnostjo financiranja, bodisi s posebnim  zakonom  ali kako drugače, če ne bo presežena in obsojena birokratska centralistična samo-zaverovanost in izključnost v institucijah v Ljubljani, bo blamaža skupna!

Samo tako in nič drugače! Maribor ne pripravlja gasilske veselice, kot smo nedavno prebrali v cinični izjavi piarovke, ampak kulturno dejanje, ki ga potrjuje v tem, kar je slovenski kulturi že dal, v preteklosti in sedanjosti. Če temu ne bi bilo tako, potem Maribor danes ne bi bil v Sloveniji!

Imeli smo in imamo, Trubarja, Prešerna, Cankarja, Kosovela, Pahorja, Balantiča, Jančarja, Slomška, Partljiča, Petana, Kobilco in Ažbeta, Mušiča, Bernika, Dušana Jovanoviča in Valentina Omana in Alojza Rebulo in brez števila drugih, ki nas konstituirajo kot kulturni narod in, ki mi naj ne zamerijo, ne oni, ne njihovi častilci, da jih nisem omenil. Imeli smo in imamo tiste, ki so nas razveseljevali in smo bili nanje ponosni od Leona Štuklja in Toša Primožiča, do Mira Cerarja, Križaja, Peterke, Drage Stamejčič, Petre Majdič, Jolande Čeplak, Jureta Koširja, Dejana Zavca, mojega sošolca Milana Arnejčiča, Zlatka Zahoviča in drugih.

Vsi so prispevali k temu, da smo Slovenci obstali in postali to, kar smo. Bi lahko bili še boljši, še uspešnejši, še bolj razpoznavni in priznani? Gotovo.

To naj bo izziv za novo generacijo!

ž