Ali je palestinska država kaj več kot iluzija?

Novice| 13. 6. 2010 | Ni komentarjev

print
Po obisku Zahodnega brega, Izraela in Gaze, v dneh med 23. in 27. majem, ko sem kot član delegacije treh odborov Evropskega parlamenta, v vzhodnem in zahodnem Jeruzalemu in v obkoljeni enklavi, srečeval politike, mirovnike, poslance, diplomate in poslovneže, si zastavljam to vprašanje.

Verjamem, da odgovor nanj pomeni rešitev za dilemo – koliko časa še lahko vzdrži krhko premirje med judovsko državo in njenimi palestinskimi prebivalci oziroma prebivalci ne-judovskega porekla na okupiranih palestinskih ozemljih?!

V Gazo smo se pripeljali – skupina osmih poslancev in prav toliko strokovnih sodelavcev, iz Tel Aviva, z letalom preko Kaira in nato z avtobusom preko sinajske puščave in mejnega prehoda Raffa, med Egiptom in Gazo. Z nikogaršnje zemlje, med kontrolnima stavbama na egiptovski strani in na strani, kjer opravljajo obmejne formalnosti uradniki oblasti, ki jih vodi Hamas, so nas v Gazo popeljala terenska vozila UNRWA – agencije OZN, ki oskrbuje z najnujnejšim palestinske begunce. Na ta način delegacija ni prišla v stik z organi oblasti, ki jih je sicer mednarodna skupnost označila kot »nadgradnjo teroristične organizacije«.

Izrael se je močno potrudil, da bi delegaciji EP preprečil ali otežil obisk Gaze. Obkoljena od Izraela in na krajšem delu Egipta ter omejena z izraelsko pomorsko blokado, ki palestinskim ribičem omogoča ribolov za preživetje na samo šest morskih milj širokem pasu (sardel, ki so bile tradicionalni običajni plen, namenjen preživljanju velikih družin,v tem obalnem pasu ni!), Gaza životari! Izraelska propaganda trdi, da imajo ljudje v Gazi vse kar potrebujejo za normalno življenje. Po podatkih UNRWA – edinega verodostojnega vira informacij o Gazi, je kar 80 odstotkov prebivalstva te enklave povsem odvisnih od humanitarne pomoči, več kot 60 odstotkov živi na robu lakote, nezaposlenih pa je več kot polovica.

Izrael spušča skozi svoje kontrolne točke vsega 81 proizvodov, ki so na seznamu nujnih življenjskih potrebščin. UNWRA ocenjuje, da bi prebivalci potrebovali najmanj 6.000 artiklov. Razliko med “milostno”dovoljenim in nujno potrebnim izpolnjuje črni trg blaga, ki ga v Gazo tihotapijo skozi tisoč podzemnih jaškov z egiptovske strani. Prebivalci to blago kupujejo po večkratno dražjih cenah od nabavnih. S tem tveganim poslom se ukvarja veliko število tihotapcev, ki jih občasni izraelski napadi na področje, ki je preluknjano z vhodi v rove, ne odvrnejo od tega početja. Tudi Egipt z zagroženim železnim zidom, ki naj bi omogočil kopanje rovov, ne hiti. Egipt z bolj širokogrudno odprtimi vrati za humanitarno pomoč in pretok ljudi, ne želi olajšati položaja Hamasu, ki predstavlja eno izmed vej egiptovski vladi sovražnih Muslimanskih bratov. Hkrati pa mora pomagati civilnemu prebivalstvu Gaze, medtem ko hoče obdržati položaj arabske države, ki lahko s svojim vplivom in težo igra posredniško vlogo med Palestinci in Izraelom, med ZDA in arabskim svetom.

Egipt je delegaciji Evropskega parlamenta, ki jo je Izrael zavrnil, češ da politika izraelske vlade ne predvideva sodelovanje pri organiziranju obiskov tujih delegacij v Gazi, ki da s tem dajejo legitimnost Hamasovi oblasti, omogočil varen prehod meje. Kaj več od Egipta ob tej priložnosti nismo pričakovali, običajna tema v pogovoru z egiptovskimi predstavniki pa je, z naše strani – vzpodbuda, da nadaljuje s posredniško vlogo in pogovori, ki naj pripeljejo do pomiritve in poenotenja Palestincev, pripadnikov dveh glavnih gibanj – Fataha in Hamasa.

V dneh, ko smo se mudili v Gazi, se je blokirani enklavi po morju približeval humanitarni in mirovniški konvoj, ki je imel cilj – prebiti blokado in dostaviti večjo količino blaga za civilno prebivalstvo.

Zgodba o nesrečnem konvoju, ki se je končala z napadom nanj v mednarodnih vodah, in s prelivanjem krvi je znana in še traja.(Pre)počasi v Evropskem parlamentu pišemo resolucije z obsodbami napada in klicem po mednarodni in neodvisni preiskavi dogodka, v vseh elementih škandaloznega kršenja mednarodnih norm obnašanja demokratičnih držav. Žrtve izraelskih komandosov so v Turčiji že pokopali, preživeli in izpuščeni ter nelegalne konfinacije v Izraelu, pa opisujejo svojo zgodbo v svetovnih medijih.

Na Zahodnem bregu reke Jordan, tam kjer naj bi nastala neodvisna palestinska država, ki naj bi živela v miru in medsebojnem spoštovanju z državo Izrael, Izraelci gradijo mrežo svojih nelegalnih naselij in jih povezujejo s sodobnimi avtomobilskimi cestami, ki pa jih ne bodo smeli uporabljati Palestinci – tujci v svoji domovini. Nihče v Izraelu ne verjame v rešitev in si niti ne želi rešitve spora po formuli dveh samostojnih držav. Zemlje za takšno rešitev je premalo. Takšen je vtis.

Ivo Vajgl

ž