ITALIJA – SLOVENIJA: Kako posodobiti pravljico?

Zunanja politika| 13. 3. 2010 | Ni komentarjev

print
Naj bo to intervju zgodovinarja  Jožeta Pirjevca, kateremu koli časopisu ali pogovor z večnim pričevalcem o dogodkih na meji Borisom Pahorjem ali pa poročilo o diplomatsko političnih (ne)sporazumih med  menjajočimi se vodilnimi politiki v Ljubljani in Rimu, vedno je v ozadju temelji odnos med dvema narodoma. Na slovenski strani ga lahko, nekoliko površno, opišemo, kot  nezaupanje, garnirano z  preteklostjo slabih izkušenj in neenakopravnega pogovarjanja, na italijanski pa vnaprejšnje podcenjevanje, vzvišeno pokroviteljstvo in samopostrežna  pravica postaviti se v  dogajanjih v polpretekli zgodovini. V vlogo žrtve in se izogniti prevzemanju krivde.

Nekakšen stranski produkt tega  temeljnega odnosa je stanje, ko so odnosi med državama, in to ne velja samo za obmejne regije, posebej obremenjene z zgodovino in njenimi enostranskimi interpretacijami, manj produktivni, manj iskreni, manj spontani, skratka – manj razviti, kot bi lahko bili. Članstvo Slovenije v EU in Nato in sodelovanje obeh sosednjih držav v neštetih skupnih projektih, ki jih sprožajo v tretjih državah in v okviru multilateralnih organizacij, do tega trenutka ni spremenilo izhodiščnega odnosa.

Te dni italijanska diplomacija zavestno zmanjšuje težo političnega srečanja voditeljev držav zahodnega Balkana in to zamisel voditeljev vlad Slovenije in Hrvaške postavlja v družbo nekakšnih nepotrebnih regionalnih sestankov, ki so na poti učinkoviti diplomatski dejavnosti EU na tem področju. Plinski terminal v Tržaškem zalivu postaja, navzlic protestom in napovedanim protiukrepom iz Slovenije realnost, ki je ni mogoče preprečiti. Evropski poslanci iz Italije, ki so v parlamentu v Bruslju in Strasbourgu glasno podvomili v zakonitost postopkov , s katerimi poskuša vlada v Rimu izsiliti realizacijo spornega projekta, so dobili opomin, da se morajo obnašati bolj “domoljubno “, namesto da poslušajo argumente nasprotne strani.

Slikoviti italijanski premier je za slovensko manjšino v Italiji velikodušno odštel cel milijon evrov že davno obljubljenega prispevka za funkcioniranje manjšinskih ustanov. Dogodek je bil deležen pregrešno glasnega odobravanja in servilne hvaležnosti slovenskih političnih vrhov.

Italijanski predsednik Napolitano je slovensko javnost napol zadovoljil s samo napol ultra nacionalistično oceno poteka druge svetovne  vojne in njenega zaključka na slovenskih tleh. V pismu, ki ga tako slovenska kot italijanska politika in mediji načelno zamolčujeta, je pokojni dr. Janez Drnovšek svojemu kolegu Napolitanu dal poduk iz državniške modrosti in ga spomnil na De Gasperijeve besede na mirovni konferenci v Parizu, ko je moral priznati “da vse, razen običajne vljudnosti prisotnih, govori proti njemu”- kot predstavniku države, ki je skupaj z nacistično Nemčijo sprožila svetovno vojno in njene strahote (op.i.v.).

V italijansko slovenskih odnosih in opomnikih, ki že desetletje in več opisujejo njihovo visoko in vsebine polno stanje, izstopata dve temi, ki o iskrenosti zagotovil o medsebojnem spoštovanju , povesta več, kot vse lepe besede: Italija še vedno ni dvignila sredstev, ki jih je Slovenija v skladu z določbami Rimskega sporazuma iz leta 1983 vplačala na fiduciarni račun pri Dresdenski banki v Luksemburgu, da bi na ta način v celoti poplačala odškodnine za zapuščeno imetje italijanskih optantov. Italijanska vlada s svojim odnosom do zajetne vsote ( 57,7 milijona USA dolarjev) , ki ne morejo najti poti do končnih uporabnikov, kaže, da če ji to ustreza, sklenjenih pogodb ne spoštuje, pa četudi pri tem oškoduje svoje državljane.

Druga, podobno zapletena tema je vračanje umetniških del velike vrednosti, ki jih je fašistična oblast, pod pretvezo, da jih želi zaščititi, odtujila iz cerkva in zasebnih zbirk v Istri in Slovenskem primorju, in ki so jih nato “pozabili” v skladiščih nekje v Rimu.

Podpisani sem avgusta 2004 to temo odprl ob svojem uradnem obisku v Rimu in tedanji ( in sedanji) minister za zunanje zadeve Frattini, se je strinjal, da je ta umetniška dela čim prej treba vrniti tja od koder so jih odtujili. Sklep  sestanka je bil , da zaradi občutljivosti zadeve, o tem, po sestanku, ne bomo obvestili medijev. Nič ne kaže, da bi se zadeva premaknila z  mrtve točke, čeprav se s problemom že dalj časa ukvarja mešana komisija.

S priznavanjem nove resničnosti in zgodovine ima italijanska stran stalne probleme, zato se dogajajo neljubi incidenti, pri katerih se pokaže, da v zavesti nekaterih rapalska meja  ni preteklost, torej so nekatera mesta v Sloveniji še vedno del ozemlja, ki je bilo Italiji dodeljeno po njenih uspešnih taktičnih prestopih med prvo svetovno vojno.

Slovenska manjšina, kot  ostanek zgodovinske poselitve in pripadnosti ozemelj ob današnji meji med državama, ostaja še vedno šibka točka, na katero je mogoče pritisniti, ko nekdo želi demonstrirati svojo premoč,  kulturno  ali kakšno drugo.

Zgodovina odnosov med italijanskim in slovanskimi narodi, mejaši, je zgodovina nesporazumov, zavestnih in občasno manj zavestnih zavajanj. Zgodovinska komisija, v kateri so enakopravno sodelovali strokovnjaki obeh držav, je poskušala najti skupne odgovore in skupno interpretacijo nekaterih ključnih dogajanj. Poročilo so objavili pred desetimi leti, 25.julija 2000 in to samo na slovenski strani. V nasprotju z dogovorom, dokumenta, ki naj bi poenotil pogled na zgodovino in s tem prispeval k  bolj objektivnim temeljem medsebojnih odnosov, italijanska stran ni nikoli posvojila , objavljen pa je zgolj fragmentarno. Problem očitno ni enostaven . Francoski in nemški zgodovinarji in pedagogi , so se šele pred nekaj tedni poenotili in ponudili mladim v obeh državah skupen učbenik, ki govori o kompleksni in z “dednim sovraštvom” prepojeni zgodovini dveh narodov. Kako velik in pomemben dosežek!

Slovenija in Italija , dve dobri sosedi, v evropske in evro-atlantske povezave vpeti državi, imata brez dvoma velik potencial za razvoj vsestransko bogatih odnosov – na političnem, gospodarskem, kulturnem področju.  Če bi italijanska politika  zmogla videti svojo sosedo tudi izven konteksta svojega tekmovanja za vpliv v regiji, z nemško govorečimi evropskimi državami, bi se odprle  možnosti za skupne pobude pri utrjevanju stabilnosti in evropske perspektive za regijo Zahodnega Balkana, za Sredozemlje in evropsko sosedstvo.
Gospodarski odnosi prav tako zaostajajo za možnostmi, kot da bi tudi njih usmerjali duhovi iz protislovne in  nedorečene zgodovine. So, skupaj s političnimi in kulturnimi, ob nespornih  medsebojnih simpatijah, pravljica, ki kliče po posodobljenju!

Ivo Vajgl za Le Monde Diplomatique

ž